Prevleko s skulpture kiparja Mirsada Begića so povlekli trije akterji: minister za kulturo Tone Peršak, predsednik uprave Mladinske knjige Peter Tomšič in podžupan Mestne občine Ljubljana Dejan Crnek. Založba, ki v zadnjem obdobju izdaja Pahorjeva dela (oziroma Cankarjeva založba kot del skupine), in občina sta bili pobudnici tega “živega spomenika”, prisotnost ministra za kulturo pa se zdi ob tako nevsakdanji priliki tudi na mestu, čeprav je v včerajšnji izjavi za Večer gospod Pahor potarnal, da ga vmešavanje oblastnih struktur ne veseli. (Vseeno ob odkritju ni manjkal predsednik države Borut Pahor.) Vendar se je Tone Peršak, tudi sam pisatelj, v govoru ob odprtju izkazal kot poznavalec njegovega dela in neizmernega pomena tega dela. Po Peršakovi oceni je Boris Pahor najbolj prepoznaven slovenski pisatelj v tujini. Ni samo najbolj prevajan, ampak se njegove knjige tudi prodajajo in predvsem se berejo. Kot drugo pomembno komponento Pahorjevega dela je izpostavil njegovo delo v korist Slovencev v Italiji. Kot je dejal, položaj Slovencev v Italiji danes ne bi bil tak, kot je, če Pahor ne bi tako vztrajno širil svojega sporočila ter branil dostojanstva sebe in Slovencev v dialogu z italijanskimi oblastmi v Trstu in širše. Robert Balen Skoraj 104-letni Boris Pahor je povsem pri močeh in lucidno spremljal celodnevno njemu posvečeno dogajanje. Peršak je spregovoril tudi o pomenu intelektualnega prijateljstva in zavezništva med Borisom Pahorjem in Edvardom Kocbekom. Temu je bil posvečen tudi dopoldanski simpozij, ki sta ga organizirala Mladinska knjiga in Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Ključen moment tega zavezništva se je zgodil leta 1974, takrat je tržaška revija Zaliv ob Kocbekovi 70-letnici pripravila brošuro Edvard Kocbek, pričevalec našega časa. V njej sta Boris Pahor in Alojz Rebula objavila intervju, v katerem je Kocbek prvič odkrito spregovoril o pokolu domobrancev po drugi svetovni vojni na slovenskem ozemlju. Brošura je izšla marca 1975. Pah
