Spet sem imel slab dan. Pravzaprav ga imam pogosto, kadar se peljem po avtocesti. Naj najprej pojasnim, da pravzaprav ne gre za tisti res slab dan, ko gre vse narobe, ampak za precej omiljeno obliko. Sem precej občutljiv za naše okolje in odnos do njega, zato marsikaj preberem na to temo, sledim dogodkom, o tem razmišljam. In včasih dobi človek v tej naši Sloveniji vendarle občutek, da gre vse skupaj počasi na bolje. Kadarkoli pripeljem na ljubljansko deponijo kakšne odpadke, ki sodijo tja in ne v zabojnike ter seveda tudi v gozd ali na travnik ne, se mi zdi zbudi kanček ponosa ob pogledu na vse tiste stavbe, v katerih predelujemo odpadke, kompostiramo organske snovi in podobno. Potem prebereš kje še o primeru dobre prakse posameznikov in si rečeš, no, saj počasi pa bo. Nato pa zaviješ na avtocesto in – bum – pas suhe trave ob cestišču pa v pasu, ki ločuje nasprotna pasova avtoceste. Ni dvoma, da ni na delu suša, saj nekaj širokolistnih rastlin vmes vendarle zeleni. Ne, špricali so s herbicidi. Tudi ob železnici sem že doživel kaj podobnega. Saj ne vem, najbrž se vam zdi tole pravo pikolovstvo, ki ga niti ne opazite na vožnji ob spremljavi prijetne glasbe in vseh tovornjakih, ki vam/nam sicer lepšajo pot. Ampak vsaka kaplja tega strupa pride slej ko prej v vodo. In dolgoročno se nabira v živalih … in v naši hrani. Zakaj torej?! Pa da ne boste mislili, da je kaj drugače kje okoli vzorno urejenih hiš in dvorišč. Red in urejenost nad vsem! Smrt plevelu, ki seveda to ni, saj je marsikatera zel, ki zraste na našem vrtu, pa ni v našem sadilnem načrtu, bolj hranljiva in ima v sebi več koristnih snovi kot naše ustaljene vrste zelenjave. Ali smo res povsem izgubili kompas, katera smer je prava? Angleška trata brez listka regrata ali marjetice, s pomočjo herbicidov in bogatega namakanja tudi, ko v suši vode primanjkuje? Ali morda vendarle pustimo nekaj rožic in se v vročini, kot je letošnja, sprijaznimo, da bo naša trata bolj suha in da je ne bomo kosili na krtačko, ker bo ma
