Zmaga slovenskih košarkarjev v Carigradu je odmevala še dolgo v noč, četudi so navijači v večini zapustili stadion takoj po tekmi. Pred stadionom so počakali na svoje prevoze, saj jih je veliko takoj odšlo domov. Med sorojaki so deževale čestitke, tudi nekateri Srbi so nam čestitali in priznali, da smo bili res nepremagljivi. S skupino smo se, četudi utrujeni, odločili, da želimo ta trenutek še ovekovečiti in se podali na nočne ulice Carigrada v iskanju Slovenske vasi. “Slovensko srce je danes naš osebni dokument,” je rekel navijač, ki ga je dekle vprašalo, če še ima potni list. “Neopisljivo, karto sem dobila od družine za rojstni dan, ta zlata medalja za rojstni dan je bila najlepše darilo, ki sem ga kdaj prejela,” Neža Šerdoner. “Za Slovenijo sem v Carigradu pripravljen pustiti še ledvico, glas sem že,” je v smehu zašepetal navijač Alen Ogrinec. “To je dan, ko smo res ponosni, da smo Slovenci, Slovenci v Carigradu,” so se strinjali navijači. Marsikateremu navijaču je med tekmo zastalo srce, ko se je poškodoval Dončić in je vse šlo narobe. “Navijali smo naprej, tudi v tem ključnem trenutku, ko je bilo to najbolj pomembno,” pravi Tadeja Horvat. Pri marini Carigrada, kjer je te dni bila lokacija slovenske hiše, se je trlo slovenskih navijačev. V lokalih so vrteli slovenske komade, tisti res nabolj vztrajni pa so še vedno navijali. Videlo se je, da so se navijači iztrošili, ampak so utrujeni želeli pričakati in videti svoje zelene junake. Ko so prišli, “smo Slovenci zavzeli Carigrad,” kot je kričal eden izmed zagretih. Junaki so se ob drugi uri zjutraj v spremljavi celotne ekipe in družine pripeljali v slovensko vas pripeljali z avtobusom. Množica je ponovno oživela, vzdušje iz dvorane so prenesli tudi tja. Zlati in s ponosom zapuščamo Turčijo. Pri odhodu domov pa se malo za šalo malo za res pogovarjamo o tem, da bi se utegnilo zgoditi, da bomo na srbski meji čakali 93 minut – prav za vse točke, ki smo jih dosegli v tekmi s težkim, a premagljivim nasprotnikom. Re
