Državno pravobranilstvo je v imenu DZ tožilo Jelinčiča zaradi knjig, ki jih je DZ kupil na predlog Jelinčiča kot vodje poslanske skupine SNS. Ko se stranki leta 2011 ni uspelo znova prebiti čez parlamentarni prag, knjig ni vrnila, čeprav so jo v DZ, kjer so prepričani, da so knjige, ki sta jih Jelinčič oziroma njegova stranka kupovala s sredstvi za izobraževanje poslancev, last poslanske knjižnice, k temu najprej pozvali, nato pa so Jelinčiču marca 2012 izdali račun. Ker ga ni plačal, so bili v DZ prisiljeni v izvršbo.

Ljubljansko okrajno sodišče je na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršilnem postopku junija 2012 Jelinčiču s transakcijskega račun zarubilo dobrih deset tisočakov, a je višje sodišče nato ugodilo njegovemu predlogu za razveljavitev sklepa o izvršbi. Sklenilo je tudi, da so mu dobrih deset tisočakov zarubili nezakonito, zato mu jih je država novembra lani vrnila.

Okrajno sodišče, ki je odločalo o Jelinčičevem ugovoru po razveljavitvi višjega sodišča, je sodišču naložilo, naj o zahtevku in stroških odloči v pravdnem postopku. A država s pravdo ni bila uspešna, saj je sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, o stroških pa bo odločilo s posebnim sklepom.

Glede na to, da je bila strokovna literatura kupljena s sredstvi DZ in brezplačno izročena Jelinčiču kot vodji poslanske skupine, se je sodišče strinjalo s pravobranilstvom, da gre za sklenitev pogodbe o dolgoročni izposoji, a je država storila narobe, ko je plačilo za knjige nato zahtevala le od Jelinčiča. Sodišče pojasnjuje, da bi morala država izpolnitev pogodbe zahtevati od poslanske skupine SNS in ne od Jelinčiča.

Ne nazadnje, dodaja sodišče, bi moral državni zbor postaviti zahtevek za vrnitev literature, ne pa za plačilo denarnega zahtevka. Ker je torej država na podlagi trditev, da je študijsko literaturo posodila poslanski skupini SNS, vložila napačni tožbeni zahtevek proti napačni stranki, je sodišče nepravnomočno razsodilo v korist Jelinčiča. Ta je imel od postopka celo korist. Marca je namreč proti državi vložil nasprotno tožbo, s katero je terjal plačilo 2325 evrov obresti od zarubljenega in potem vrnjenega denarja, kar mu je država naknadno tudi plačala, še poroča časnik.