Če sta v petek Gorana Dragića v dvorani Tabor spremljala starša, je bil v nedeljo prisoten brat Zoran Dragić. “Videl sem, da so skoraj izgubili,” se je muzal reprezentančnim kolegom, medtem ko je otrokom podpisoval žoge in drese, se z njimi fotografiral, ob tem pa pazil še na svojega dve leti starega razgrajača Marka, ki je tekal okrog: “Čakam, da še malo zraste. Potem bo lahko dobil po riti, da bo priden.” Če bi se mi spet kaj zgodilo, bi me po vsej verjetnosti odpustili Že od leta 2011 je Zoki standardni član izbrane vrste, prvič do zdaj je moral letošnjo akcijo izpustiti. Spomnimo: februarja si je član Milana poškodoval koleno, rehabilitacijo pa je končal pred kratkim: “Zdaj že normalno treniram, tečem. Delam lahko že vse, nisem pa še ravno eksploziven, kot bi si želel. Ne morem reči, koliko je zmanjkalo, da bi lahko sodeloval z reprezentanco. Letošnjo akcijo bom izpustil, ker mi je v času poškodbe klub ves čas stal ob strani, mi nudil podporo. Če bi šel, bi bilo grdo od mene. Če bi se mi spet kaj zgodilo, bi me po vsej verjetnosti odpustili, ker sem odšel na lastno odgovornost. Bil bi budalo, če bi šel v reprezentanco, ker kruh služim v klubu.” Pa menda ja ne bom tak 'baksuz', da bodo letos osvojili medaljo, ko mene ni Vseeno pa mlajši Dragić priznava, da mu ni vseeno, ko gleda soigralce, pa jim ne more pomagati: “Seveda me je malce zagrabilo, da bi tudi sam stopil na igrišče. Morda bi lahko rekel, da mi je kar malo muka. Sploh na začetku mi je bilo zelo težko. Reprezentanca je nekaj, kjer hočem biti zraven predvsem zato, ker je to moja želja. Zdaj sem se nekako že sprijaznil z odločitvijo. Mi je pa posebej hudo tudi zato, ker je letos na sporedu evropsko prvenstvo, pa še Goranov zadnji nastop je.” Bi ga morda lahko prepričal v nasprotno? “Če pridemo na svetovno prvenstvo, ga bom. Če mu bom jaz rekel, potem bo prišel. Tako pač je,” se zasmeje. In šaljivo nadaljuje: “Pa menda ja ne bom tak 'baksuz', da bodo letos osvojili medaljo, ko m
