Do 60. let 20. stoletja so bili računalniki ogromne naprave iz več tisoč vakuumskih cevi, ki so potrebovale veliko energije. To se je spremenilo z razvojem računalništva brez gibljivih delov in tranzistorjev, kar je omogočilo izdelavo dovolj majhne tehnologije, da so jo lahko spravili v vesoljsko plovilo.
Tehnološki napredek
Poleg tega je morala Nasa razviti majhno in lahko napravo za čiščenje vode, ki zahteva kar se da malo energije in nadzora. Izdelali so 255 miligramov težko napravo, ki je bila velika kot človeška dlan, delovala pa je tako, da je v vodo spustila ione srebra, klor pa ni bil potreben. Tovrstno tehnologijo še danes uporabljajo za čiščenje v sistemih oskrbe z vodo.
Naslednji problem, ki ga je predstavljalo vesolje, je bil, kako brez energetsko potratnega hlajenja shranjevati hrano. Raziskovanje jih je privedlo do sušenja z zamrzovanjem. Gre za postopek, s katerim se odstrani vodo iz bioloških in organskih snovi, ki bi jih s segrevanjem poškodovali, hkrati pa se ohrani njihovo strukturo in sestavo. Temelji na zamrznitvi vode, čemur sledi zmanjševanje tlaka in dodajanje dovolj velike količine toplote, da zamrznjena voda v snovi sublimira neposredno iz trdnega v plinasto agregatno stanje.
S programom Apollo je povezanih tudi več dosežkov na področju medicine. Nasa je za potrebe poletov v vesolje razvila kemični proces za odstranjevanje strupenih odpadkov in proces razsoljevanja slane vode. Ta dva procesa sta omogočila razvoj t. i. sorpcijske dialize, pri kateri ni potrebno ves čas zagotavljati vode.
Koristni ‘stranski produkti’ vesoljskega programa
Poleg tega so obdelovanje digitalnih fotografij, ki so ga uporabljali za analizo Luninega površja, začeli uporabljati pri pregledih s CT in magnetno resonanco.
V vsakdanjem življenju so uporabni tudi materiali, ki so jih uporabili za zaščitna oblačila in obutev astronavtov. Material za vesoljske škornje so denimo prenesli v športno obutev, da so izboljšali ublažitve šoka in vzdržljivost.
Za potrebe astronavtov so razvili tudi sintetično vlakno polibenzimidazol, iz katerega so izdelovali zaščitne obleke, ki morajo biti odporne na izredno nizke in visoke temperature, pa tudi na sevanje. Že v 70. letih prejšnjega stoletja so začeli ta material uporabljati gasilci.
Za zaščito astronavtov in instrumentov v raketah pa so od začetka uporabljali tudi zaščitno odbojno folijo, ki jo razdeljujejo ljudem na območjih naravnih nesreč.
Iz vrtalnikov, ki so jih uporabljali za vrtanje v površje Lune, so medtem razvili vrtalnike, pri katerih so izboljšali motorje in zmanjšali porabo energije. To tehnologijo so kasneje uporabili za električne naprave brez kabla, tudi sesalnik.
