Že v pradavnini je človek začel uporabljati savne oz. potilne kopeli, ki so predstavljale prostor za druženje, higieno, telesno ugodje in duševno umiritev. Skozi zgodovino je v različnih delih sveta nastalo več tipov savn. Pri nas sta danes najbolj uveljavljeni turška in finska, precej manj pa ruska ‘mini savna’, ki se imenuje fitobočka.

Fitobočka ali ruska mini-savna

Savnanje naj bi imelo številne pozitivne učinke na naše zdravje in počutje, če ne drugega, nam savna pozimi pogreje kosti in odpre zamašene sinuse. (Vsaka) savna nam tako pomaga pri sproščanju mišic in uma. Naše dihalne poti se odprejo, pospeši se prekrvavitev celega telesa. S savnanjem lahko ublažimo tudi ‘muskelfiber’ po telesni vadbi, saj se pri povišani temperaturi razkraja mlečna kislina, ki povzroča bolečine v mišicah.

Finska savna vs. turška savna vs. fitobočka

Beseda fitobočka je skovanka iz besede fito-, kar pomeni rastlinsko in se nanaša na zelišča, ki se dodajajo pari, in ruske besede za sod, bočka (бочка).

Tako kot po videzu in materialih, iz katerih so izdelane, se savne razlikujejo tudi po temperaturah zraka. Medtem ko se v finski savni ‘kuhamo’ tudi pri 90-ih stopinjah, je veliko bolj blaga turška savna, kjer se temperature gibljejo okoli 50 °C, zračna vlaga pa pogosto presega 100 %. V fitobočki je temperatura še bolj prizanesljiva, okoli 45 °C. Pri večini savn se ne priporoča več kot 15 minut neprekinjene uporabe.

Kdaj je savnanje lahko nevarno?

Dosedanje raziskave so pokazale, da savnanje v večini primerov na uporabnika deluje pozitivno. Zaradi slabo vzdrževane opreme, nepoznavanja postopka ali neodgovornega vedenja uporabnika, v nekaterih primerih pa tudi zaradi kronične ali akutne bolezni, pa lahko pride do težav. Upoštevanje pravil savnanja ter pozorno spremljanje lastnega počutja in zdravstvenega stanja so zato ključnega pomena – ne glede na to, ali nas greje finska, turška ali infrardeča savna, ali pa skromna fitobočka.