Knjiga znanstvenika z Univerze v Cambrigeu oporeka splošnemu prepričanju, da je vera v nadnaravno človeku tako rekoč prirojena.

V delu z naslovom Battling the Gods (ang. spopad z bogovi) avtor Tim Whitmarsh, profesor starogrške kulture na univerzi v Cambridgeu, ostro zavrača danes prevladujoče prepričanje, da je ateizem oz. neverovanje v nadnaravno moderen pojav. Ateizem tako naj ne bi bil produkt evropskega razsvetljenstva, temveč so ga poznali že stari misleci. Whitmarsh je predstavil številne primere starih zapisov, ki jih je dolga leta, kot pravi, izkopaval izpod ruševin tisočletij dolge krščanskega zatiranja.

Verovanje v nadnaravno značilno za vse kulture – prav tako ateizem

Profesor Whitmarsh v intervjuju za The Guardian pravi, da ga splošno prepričanje, da ljudje po naravi verjamemo v bogove, skrbi. ”Rad bi z dokazi omajal prepričanje, ki trmasto vztraja in se krepi, da je vera fundamentalen del človeštva,” pojasnjuje.

Splošno prepričanje sicer pravi, da se je ateizem pojavil v dobi razsvetljenja v Evropi, ko sta se pojavili sestrski zamisli o sekularni državi in o znanosti kot tekmici religijske dogme.

To je mit, pravi profesor, ”ki ga napajata obe strani sodobne ateistične razprave. Ateisti se trudijo dvom v nadnaravno predstaviti kot posledico znanstvenega razvoja, verniki pa ateizem označujejo kot patološki simptom dekadentnega kapitalističnega Zahoda.”

”Obe strani sta krivi modernistične nečimrnosti. Dvom v obstoj nadnaravnega je namreč ‘star kot Zemlja’! Le zaradi globokega nepoznavanja klasične (grške antične) tradicije lahko nekdo dejansko verjame, da so se šele Evropejci v 18. stoletju spopadli z bogovi.”

”Na ateizem gledamo kot na sodobno idejo, ki se je nedavno pojavila v zahodnih civilizacijah. Retorika, s katero ga opisujemo je hiper-moderna. Dejansko pa so stare kulture bile veliko bolj spodobne ateizem pojmovati kot nekaj na spektru normalnega,” pravi Whitmarsh.

”Namesto, da bi podajali sodbe na podlagi znanstvenih dokazov, so zgodnji ateisti zastavljali univerzalna vprašanja glede paradoksalne narave religije – tega, da od tebe zahteva sprejeti neka dejstva, ki jih po intuiciji ni v tvojem svetu. To, da se je tak dvom pojavljal že pred tisočletji, kaže na verjetnost njegovega obstoja v vseh kulturah.”

Whitmarsh opozarja na Platona v četrtem stoletju pred našim štetjem, ki si je zamišljal razpravo med vernikom in ateistom: ”Ti in tvoji prijatelji niste prvi s takšnim pogledom na bogove! Od nekdaj so nekateri ljudje bolehali za to boleznijo, v večjem ali manjšem številu,” je vernik odvrnil neverniku. Whitmarsh v knjigi navaja številne primere klasičnih mislecev, ki so bodisi oporekali veri v nadnaravno, bodisi so poročali o takšnem mnenju drugih. Ugotavlja, da zaradi velike raznolikosti znotraj politeističnih starogrških družb ni bilo neke verske ortodoksnosti in ni bilo duhovnikov, ki bi predpisovali ljudem, kako morajo živeti. To je pomenilo, da čeprav je ateizem veljal za zgrešeno prepričanje, so ga večinoma tolerirali. Razen v primeru Sokrata, ki so ga leta 399 pr. n. št v Atenah usmrtili, ker ni priznaval mestnih bogov.”

Whitmarsh v knjigi ne zavzema stališča glede resničnosti ali neresničnosti ateizma, poudarja v uvodu. Po njegovem prepričanju, ki ga je raziskovanje za knjigo le še utrdilo, sta kulturni in verski pluralizem, skupaj z odprto razpravo in svobodo misli, nepogrešljivi za dobro življenje.

”Večina kultur v zgodovini človeštva je poznala neko obliko verovanja. Težko bi trdili, da to ni bila norma. A to ne pomeni, da so se vsi člani teh kultur strinjali s tem,” še piše. Niti to, da je religioznost človeku prirojena.