Lila Prap je slikanico Radi štejemo postavila v živalski svet zaljubljenosti. Želela si je predstaviti živalske rituale osvajanja, ki so včasih podobni izražanju simpatij otrok, denimo cukanju, je pojasnila. Tako je s pomočjo biologinje Jelke Pogačnik, ki je poskrbela za strokovni pregled knjige, izvedela, da zaljubljeni sloni mahajo z ušesi, žirafe se tepejo z vrati, miši pa čivkajo. Otroci se s pomočjo slikanice lahko naučijo šteti do 15 prek števila mladičkov, ki jih je avtorica pripisala določenemu paru živali – od enega slonjega mladička do 15 metuljčkov.
Bobek in zlate kokoši je nadaljevanje slikanice iz leta 2005 Bobek in barčica. Že takrat so uredniki pri Mladinski knjigi navijali za serijo knjig o Bobku, češ da avtorica zdaj že ima junaka, se spominja Anja Štefan, ki ji ta zamisel takrat ni bila blizu. Ker pa je doma odkrila kar nekaj zgodbic o Bobku, se je vseeno odločila, da jih zbere. Tudi tokrat je Bobka upodobila Polona Lovšin, ki se je po besedah likovnega urednika Pavla Učakarja že pri prvi slikanici izkazala za pravo slikarko.
Knjiga Gospa s klobukom je nominirana za Levstikovo nagrado, in sicer tako za besedilo kot za ilustracijo. Kot je povedala Maša Ogrizek, sta najprej nastali dve epizodi, ki sta bili mišljeni za objavo v reviji Galeb, vendar je kmalu ugotovila, “da v sebi skrivata nekaj več”. Protagonistka knjige je gospa Ljudmila, upokojena učiteljica šivanja, ki se je nekega dne odločila, da bo odšla na potovanje. Med ljudmi, ki jih sreča, je tudi gospod Blaznik. Navdih zanj je avtorica dobila pri gospodu Klobuku Tanje Komadina, ki jo je zato povabila k sodelovanju. Kot je pojasnil Učakar, Komadina izhaja iz stripovskega sveta, kar pomeni, “da razmišlja v kadrih”, zaradi česar je slikanica edinstvena.
Ura je na morje šla je deseta zbirka pesmic Tomaža Habeta. Prvih pet je v celoti – skupaj z besedilom – spisal sam, pozneje pa je to zaupal priznanim pesnikom, kot so Tone Pavček, Neža Maurer in Anja Štefan. Za tokratno knjigo se mu je ponudil Ivan Sivec. Z njegovim delom je bil zadovoljen, spremenil je le nekaj ruralnih motivov, ki po njegovem mnenju otrokom niso tako blizu. Hudomušne ilustracije so delo Zvonka Čoha, ki se je, kot je dejal, moral znajti zgolj z besedilom, ker not ne pozna tako dobro. Knjigi so dodane tudi partiture in zgoščenka.
