Ko se je Katie Holstein iz Kentuckeyja leta 2017 odločila, da bo postala rejniška mama, je pričakovala, da bo sprejemala le majhne otroke. Toda tri leta kasneje se je njena perspektiva precej spremenila – in vse to zahvaljujoč najstnici, ki je odprla njeno srce in ji popolnoma spremenila življenje. “Omejila sem se na to, da sem želela le majhne otroke,” je za revijo People povedala 28-letna Katie, po tem ko je 25. septembra letos tudi uradno posvojila 17-letno Akyro. “Bila sem prestrašena, živčna in tudi skeptična če bi sploh sprejela najstnico, saj kroži ogromno negativnih zgodb o tem, kako se lahko stvari obrnejo. A seveda obstajajo tudi lepe zgodbe in ti otroci si res zaslužijo priložnost in družino, ne glede na njihovo starost,” je še dodala. Akyra pa je ob tem pripomnila: “Skoraj prelepo je, da bi bilo res … z vsemi drugimi rejniškimi starši sem morala vedno izpolnjevati njihova pričakovanja, s Katie pa sem lahko točno takšna kot sem.”
Preden je postala rejniška mama, je Holsteinova končala študij na univerzi Morehead State University in je še vedno živela v hiši svojih staršev, skupaj s sestrami. Ker pa se je naveličala čakati na svojega sanjskega moškega, in ker je čutila, da je pripravljena postati mama, se je odločila odseliti na svoje in se registrirati kot rejniška mama. “Naveličala sem se čakati na to, da bo prišel pravi čas, da bodo razmere popolne. Rekla sem si, da verjetno čas za to ne bo nikoli popoln, nikoli ne bom imela popolne finančne stabilnosti, ali popolne hiše, zato je vseeno, če preprosto poskusim in začnem s tem zdaj,” je pojasnila Katie.
Akyra je potem lansko leto še nekajkrat ostala pri Katie, a nikoli ni stalno živela tam. Vse do marca letos, ko se je spet vrnila in ostala. “Obe sva se morali privaditi vsemu skupaj,” je za People priznala Holsteinova, ki je tisti čas imela v reji še šest drugih otrok, “A verjetno je trajalo le nekaj tednov preden sva si postali popolnoma domači.”
Čeprav je bil njun začetni načrt, da bo Akyra s Katie ostala le toliko časa, dokler ne bo dovolj stara, da zapusti sistem rejsništva in se vključi v program osamosvajanja Independent Living Program – državni program za 18-letnike, ki jim pomaga, da vstopijo v odraslo življenje ter se osamosvojijo – sta ženski sčasoma začeli razmišljati o možnosti posvojitve.
“Moja mlajša sestra se je šalila ‘da bi jo preprosto morali posvojiti, saj je bila že tako ali tako članica družine’. Kasneje tistega večera sva se pogovarjali in Akyra vprašala, če bi posvojitev zame prišla v poštev, in to je bilo res super.” Kyra k temu dodaja: “Bil je velik korak za naju obe, saj še nikoli prej ni imela najstnice.”
Nekaj mesecev kasneje sta bila tako Tiny kot Akyra, tik pred njenim 17. rojstnim dnem 25. sebtembra 2020, tudi uradno posvojena. “Obe sva potrebovali kar nekaj časa, da sva doumeli, da se je to res zgodilo. Pri rejništvu je preprosto vedno toliko negotovosti in toliko časa sem živela s tem, potem pa kar naenkrat ugotoviš, da je to to, da je to za vedno, in nihče ju ne more več odvzeti.”
“Nikoli si nisem mislila, da bom imela kaj takega. Občutek je res neverjeten,” je za People še priznala Akyra, ki je bila kar 11 let v rejniškem sistemu in so jo pošiljali od ene družine k drugi. S svojo novo mamo, ki jo je navdihnila, da bo tudi sama nekoč rejnica najstniškim otrokom, Akyra upa, da bo dala upanje otrokom, ki so v podobni situaciji, kot je bila še nedavno sama, da je vse mogoče: “Ne glede na to, kaj ste prestali, nikoli ne obupajte. Celo pri 18.ih, ko postanete prestari, da bi bili še naprej v rejniškem sistemu, še vedno obstaja upanje. Mislim, da bi morali vsi spremeniti svoj pogled na posvojitev najstnikov, saj niso vsi taki najstniki slabi. Seveda je težje kot vzgajati lastnega otroka, toda vsak si zasluži priložnost in to sem si vedno želela dokazati ljudem.”
Holsteinova, ki namerava, potem ko bo Akyra odšla študirat, v rejo vzeti še kakšnega najstnika, pa je preprosto navdušena, da lahko končno živi nomalno življenje s svojimi lastnimi otroki: “Veselim se, da bom lahko nekega petkovega popoldneva rekla, da se zapeljemo v drugo zvezdno državo in si tam ogledamo znamenitosti, in mi za to ne bo treba zaprositi za posebno dovoljenje. Pa da mi ne bo treba skrbeti ali imam vso pravo papirologijo, ko jih bom morala peljati k zdravniku. To, da po treh letih negotovosti končno vem, da sta moja in da nobenemu od njiju ne bo treba stran, da se naša družinska dinamika ne bo več spreminjala, je preprosto čudovito in zelo razburjivo. Ta dva otroka vse poplačata. Dala sta mi tako veliko, kot sem jaz dala njima.”