“Poročena sva bila le šest tednov, vendar jaz sem se odločila, da bo to za celo življenje,” je povedala Peggy.

V vojsko je odšel 17. julija 1944 in se ni nikoli vrnil. Najprej je veljal za pogrešanega, potem so rekli da je živ in se vrača domov. Kmalu za tem pa je njegova žena dobila pismo, da je bil ubit in pokopan. Sledilo je novo pismo, da je pokopan nekje drugje. Kmalu za tem pa spet novica, da to morda sploh niso bili njegovi posmrtni ostanki. Minevali so meseci, leta in celo desetletja. “Pisala sem na vse možne konce in spraševala za kakršno koli informacijo o mojem možu. Nazadnje sem leta 2005 pisala enemu od kongresnikov. Dobila sem odgovor, da je moj mož še vedno pogrešan,” še pove.

V eni od vojaških evidenc pa ga je njegov sorodnik po tem končno našel. Pokopan je v Franciji, v Nomandiji. In tako je po 68 letih končno dobila odgovor. Vse od takrat Peggy desetkrat na leto pošlje rože na njegov grob. “Za njegov rojstni dan, obletnico poroke, božič in še na nekatere za naju pomembne datume,” pojasni Peggy, ki je zadnja vdova, ki še obiskuje to vojaško pokopališče. Po tem, ko sta v zakonu skupaj prežovela le 6 tednov, bila narazen pa kar 60 let, je čas, ki ga lahko preživi na njegovem grobu, kot pove, zelo dragocen.

Toda pravo presenečenje ni bilo, ko je izvedela, da je umrl, to je pričakovala, ampak kar je izvedela po tem…

V mali Normandijski vasici La Vant namreč obstaja ulica Billyja Harrisa, po kateri je trikrat na leto organiziran pohod v njegovo čast, in to vsako leto zadnjih 60 let. Njegovo letlo se je namreč zrušilo ob tem mestu, toda njemu je uspelo, da je obdržal toliko kontrole nad letalom, da se je zrušenju nad mesto za las izognil in tako preprečil, da bi bi bilo več civilnih žrtev.

Njegove posmrtne ostanke so prenesli na ameriško pokopališče, stanovalci mesta pa mu še naprej prinašajo rože, da se tako zahvalijo za njegovo herojsko dejanje tik pred smrtjo.