Naravne danosti za to, da država postane model trajnostnega upravljana pestrosti opraševalcev za stabilno pridelavo hrane in ohranjanje biodiverzitete, še obstajajo, Nacionalni inštitut za biologijo razpolaga z ustreznim znanjem, potrebna je le še ustrezna podpora države, je na posvetu v Ljubljani poudaril Danilo Bevk z inštituta. Predlagal je pripravo strategije varovanja opraševalcev, ki mora med drugim vključevati varovanje življenjskega prostora opraševalcev (cvetočih pozno košenih travnikov), monitoring in raziskave divjih čebel in prenos znanja v prakso.

Divji opraševalci nepogrešljivi v kmetijstvu

Posveta se ga je udeležila tudi kmetijska ministrica Aleksandra Pivec, ki je poudarila pomen tovrstnih raziskav in pomena dobljenih rezultatov ter njihovega vključevanja v načrtovanje nadaljnjega dela in strateškega načrtovanja politik ministrstva na posameznih področjih dela.

“Tovrstno povezovanje in sodelovanje med izobraževalno raziskovalnimi inštitucijami in ministrstvom ocenjujem tudi v nadalje kot nujno potrebno in zaželeno ter mu želim tudi v prihodnje namenjati veliko pozornosti in pomena,” je dejala Pivčeva.

Kot so sporočili z inštituta in ministrstva za kmetijstvo, so na posvetu predstavili rezultate prvega raziskovalnega projekta o pomenu divjih opraševalcev za slovensko kmetijstvo, ki ga v sodelovanju z večimi partnerji vodi inštitut.

Raziskava je pokazala velik pomen ohranjanja pestrosti opraševalcev kot edine strategije zagotavljanja zanesljivega opraševanja. Združbe opraševalcev se zelo razlikujejo, tako med sadnimi vrstami kot lokacijami. Raziskovalci poudarjajo, da kompleksnost in dinamičnost združb opraševalcev in njihove aktivnosti kažejo na pomen ohranjanja pestrosti opraševalcev kot edine strategije zagotavljanja zanesljivega opraševanja.

Prvo zdravstveno preučevanje zdravstvenega stanja čmrljev v Sloveniji je pokazalo, da so čmrlji okuženi s številnimi povzročitelji bolezni, ki jih sicer najdemo pri medonosni čebeli. A ukrepi za varovanje medosne čebele za ohranitev pestrosti opraševalcev po ugotovitvah raziskovalcev ne zadoščajo.

Medovite rastline lahko deloma izboljšajo prehranske razmere tudi za divje opraševalce, vendar je za ohranjanje pestrih združb opraševalcev potrebno ohraniti dovolj površin cvetočih pozno košenih travnikov. Ključen je tudi ustrezen prenos znanja od raziskav, preko kmetijske svetovalne službe do kmetov.

“Opraševanje žuželk je nepogrešljiva ekosistemska storitev, v Sloveniji samo v kmetijstvu ovrednotena na okrog 120 milijonov evrov letno. Poleg medonosne čebele so za opraševanje ključnega pomena tudi divji opraševalci, ki so pogosto še bolj učinkoviti. Zaradi sprememb v okolju, populacije in pestrost divjih opraševalcev upadajo, zaradi česar je dolgoročno ogrožena tudi stabilna pridelava hrane in s tem prehranska varnost,” so še navedli na ministrstvu.