Novinarka po izobrazbi, fotografinja po duši, in popotnica po srcu je avtorica popotniškega bloga Adventurous Journeys. Verjame, da bi bil svet lepši, če bi ljudje več potovali. Pravi, da nam potovanja dajo širino in izkušnje, ki jih ne pridobiš v nobeni šoli ali izobraževalni ustanovi.
“Potovanja iz nas naredijo boljše ljudi. Naredijo nas strpnejše in razumevajoče,” trdi Andreja.
Januarja lani se je preselila na Novo Zelandijo, z nami pa je delila, kakšno je tam življenje. Preberite zabaven intervju.
1. Odpraviti se na takšno pot ni kar tako. Od kod ideja za tako dolgo potovanje?
Ideja o življenju v tuji deželi je v meni tlela kar nekaj časa. Ne vem od kod ideja, vsekakor pa je bila želja zelo močna in prisotna zadnjih 10 ali celo 15 let. Kot je v človeški navadi, sem vedno našla dovolj izgovorov, da nisem odšla. Faks, služba, fant, denar. Pred kakšnim letom mi je izgovorov končno zmanjkalo in s krajšim postankom v Aziji sem se odpravila proti Novi Zelandiji.
2. Kako se je vse skupaj sploh začelo?
Začelo se je s pridobivanjem t.i. “working holiday” vize oziroma po domače delovno-počitniške vize, ki ti omogoča, da delaš na Novi Zelandiji, a ne več kot 3 mesece za enega delodajalca. Za Slovence do 30 let je vsako leto na voljo 100 viz. Za vizo lahko zaprosiš enkrat na leto. Vize se delijo po sistemu kdor prej pride, prej melje. Kdor je že kdaj zaprosil za vizo ve, da poidejo v nekaj minutah. Zato se je dobro pripraviti vnaprej in poiskati nasvete pri Slovencih, ki so že opravili ta postopek. Vse skupaj poteka online, na koncu plačaš še vizo. Ko imaš vizo odobreno imaš eno leto časa, da vstopiš v državo. Viza traja eno leto, pod določenimi pogoji pa jo lahko podaljšaš za 3 mesece.
3. In kako so tvoji najbljižji sprejeli odločitev, da jih zapuščaš?
Moji najbližji in najdražji so se razdelili v dva tabora. Eden je mojo odločitev absolutno podpiral, drugi pa seveda ne. Ni potrebno posebej poudarjati, da je bila vodja drugega tabora mami. Domislili so se precej načinov, kako me prepričati, da ostanem doma, a kot vidite, jim ni uspelo. Hitro so se sprijaznili z usodo, ko sem jim povedala, da sem poleg dobljene vize rezevirala tudi enosmerno letalsko karto.
4. Zakaj si se odločila ravno za Novo Zelandijo?
Eden od glavnih razlogov je, da je precej lahko dobiti vizo, če zanjo zaprosiš pred svojim 31. rojstnim dnevom. Tako sem aprila 2016, dva meseca pred svojim 31. rojstnim dnem, zaprosila za vizo in ujela zadnji vlak. Če ne grem zdaj, ne bom šla nikoli! Podoben sistem imata še Avstralija in Kanada, a postopek je najhitrejši in najbolj enostaven prav za Novo Zelandijo. Le hitre prste je potrebno imeti.
5. Kako bi opisala Novo Zelandijo, kaj ti je tam najbolj všeč?
Nova Zelandija je zelo oddaljena od vsega ostalega sveta. Najbližje je Avstralija, pa še ta je oddaljena dobre 3 ure (z letalom). Ta odmaknjenost ji daje svoje čar. Tam živi le slabih pet milijonov ljudi na dveh večjih in nekaj manjših otokih. Ljudje so po večini odprti, prijazni in vedno pripravljeni na pogovor. Seveda poleg prijaznih domačinov spoznaš tudi en kup ostalih popotnikov, ki so prišli na Novo Zelandijo za dlje časa. Vsi postopki pridobivanja davčne številke, bančnega računa ip. so zelo enostavni. Izjemno enostavno in lahko je tudi kupiti rabljen avto – vse potrebne papirje dobiš in urediš v nekaj minutah na pošti. Lani je Nova Zelandija dobila novo premierko Jacindo Ardern, ki je s svojimi 37. leti postala najmlajša premierka na svetu, v začetku letošnjega leta pa je Jacinda naznanila svojo prvo nosečnost. Mislim, da to ogromno pove o tem, kakšna država je Nova Zelandija.
6. Kaj iz Slovenije najbolj pogrešaš, imaš kaj domotožja?
Najbolj pogrešam družino in prijatelje, to je vse. Narava je tukaj čudovita, včasih precej spominja na Slovenijo, tako da ne glede na to, kje si, je veliko možnosti za aktivnosti v naravi. Prav tako sem obkrožena z različnimi in zanimivimi ljudmi, s katerimi imamo veliko skupnega, tako da nisem nikoli osmaljena. Večkrat poiščem kakšen miren kotiček, kjer sem lahko sama in lahko uredim svoje misli. Klima je tukaj prijetna, s prihodom na Novo Zelandijo sem preskočila zimo na severni polobli, ampak se nič ne pritožujem!
7. Potovanje za eno leto se sliši več kot odlično. Verjetno pa le ni vse tako lepo?
Eno leto življenja je eno leto življenja – ne glede na to kje si, s kom si, in kaj počneš. Vsako leto prinese svoje vzpone in padce, in tako je bilo tudi pri meni. Slabi dnevi pridejo in grejo, tak je ritem življenja. Avto se ti vedno pokvari takrat, ko nimaš mobilnega signala. Prehod iz enega letnega časa v drugega po navadi prinese kakšen prehlad, večjih negativnih izkušenj pa tako nimam.
8. Bistvo potovanja ni, kam greš, ampak kaj tam počneš in s kom si? Se strinjaš?
Absolutno. V spominu ti poleg vseh kotičkov, ki jih obiščeš, najbolj ostanejo ljudje, s katerimi si potoval ali pa jih morda spoznal le za kratek čas. To je moj najljubši del potovanj – spoznavanje novih in zanimivih ljudi ter njihovih življenjskih zgodb.
9. Kako živijo Novozelandci, kakšni ljudje so?
Ljudje so prijazni in odprti, ne zaklepajo hiš in avtomobilov. Kadarkoli potrebuješ pomoč, jo ponavadi dobiš, še preden zaprosiš zanjo. Če se jim zazdi, da nekoliko izgubljeno tavaš po mestu, te takoj vprašajo, kam si namenjen in ali potrebuješ usmeritve. Če ti ob cesti zakuha avto, se bo zagotovo nekdo ustavil in ponudil pomoč. Večina Novozelandcev še vedno živi na podeželju, kjer živijo v stiku z naravo, se preživljajo s kmetijstvom ali poljedeljstvom, in so tako samozadostni. Na Novi Zelandiji je tako precej enostavno dobiti svežo zelenjavo in sadje – ob cesti velikokrat najdeš stojnico s sadjem in zelenjavo, morda svežimi jajci iz proste reje, in t.i. “honesty box”, škatlo, kjer pustiš denar za izdelke, ki jih kupiš.
10. Kakšno pa je družabno življenje v Novi Zelandiji?
Družabno življenje se po navadi odvija v večjih mestih, kjer lahko najdeš vse vrste zabave, kot po drugih večjih mestih po svetu. Auckland je sicer največje mesto, kjer se odvijajo veliki dogodki vseh vrst, od športnih, kulturnih, glasbenih… Manjše, a zato nič manj pestro mesto, je Wellington, ki ga je Lonely planet imenoval za najboljšo malo prestolnico na svetu. Kultura in umetnost sta sinonim za Wellington, medtem ko veliko domačinov najdete v gorah, na pohodih, na ribolovu ali preposto na plaži. Že en sam sprehod po plaži vam bo prinesel veliko novih poznanstev z domačini, ki ti bodo ponudili pivo, ki ga po službi srkajo ob pogledu na sončni zahod.
11. Kaj priporočaš tistemu, ki potuje na Novo Zelandijo – kaj si mora ogledati in zraven ne bankrotirati?
Nova Zelandija v nasprotju s splošnim prepričanjem, da je draga, ponuja mnogo brezplačnih aktivnosti in aktivnosti po razmeroma ugodnih cenah. Ogromno je urejenih poti za pohode, primerne tako za družine, posameznike in bolj aktivne športnike. Vsekakor je obvezen ogled Milford Sounds, fjorda, ki velja za največjo naravno znamenitost Nove Zelandije. Za dvourni ogled boste odšteli od 45 NZD naprej. Za 50 NZD se lahko z raftom spustite po slapovih reke Kaituna. Nova Zelandija je tudi dežela zorbinga, ki je na voljo že od 22 NZD dalje. Seveda so stvari vedno dražje v mestih, tako da tistim s tanjšimi denarnicami priporočam, da se izogibajo večjim mestom, in si ogledajo podeželje. Brezplačno tako lahko vidite ptiče kivije in pa svetleče črve, ki jih najdemo v jamah ali tunelih.
12. Na potovanjih verjetno spoznaš ogromno novih ljudi, sklepaš nova prijateljstva. Se od njih tudi kaj novega naučiš, kakšen pečat pustijo v tebi?
Vsaka oseba pusti drugačen pečat, zato je težko na kratko odgovoriti na to vprašanje. Od vsakega posameznika se poskušam naučiti kaj o njihovi kulturi ter se preizkusiti v osnovah njegovega jezika, kar zna biti tudi precej zabavno. Medkulturne izmenjave znanj in izkušenj so pomemben del potovanj, saj širijo naša obzorja in nas učijo pomembno lekcijo – pod kožo smo vsi ljudje krvavi in si v osnovi želimo biti varni in sprejeti, ne glede na to od kod prihajamo in kakšno je naše kulturno ozadje.
