Napisala je, da sta z možem od nekdaj vedela, da bosta posvojila otroka, ker so jima rekli, da ne bosta mogla imeti svojih, vendar je po enem letu zakonske zveze vseeno zanosila. Devet mesec kasneje je rodila svojo hčer June. Ko je bila June stara dve leti, je par posvojil še eno deklico, Charlie. Čeprav je sodelovala pri nosečnosti Charlienine mame in je bila prisotna pri porodu, priznava, da s Charlie ni uspela vzpostaviti “pravega materinskega odnosa”.

“Od začetka sem se s Charlie drugače počutila kot pa z June. Saj jo imam rada, ampak bolj kot otroka moje prijateljice in ne svojega,” je napisala mama dveh deklic in dodala, da mož čuti enako. Napisala je tudi, da so ji vsi govorili, da bo ta občutek sčasoma minil ter da si mora dati čas. Vendar je priznala, da se tudi po treh letih njeni občutki niso spremenili. Pravi, da se zaveda, da na take občutke lahko vplivalo tudi otrokovo obnašanje, vendar ne v njenem primeru, ker je v večini primerov Charlie veliko boljša od svoje dve leti starejše sestrice.

Čeprav so se mnogi strinjali, da mama “ni slaba oseba, ker tako čuti”, so jo nekateri opozorili na to, da bi tudi deklici lahko kmalu začeli opažati, da dela razliko med njima. S tem so se še posebej strinjali tisti, ki so tudi sami posvojeni. Oglasila se je ženska, ki je napisala, da je tudi sama posvojena ter da je njen oče vedno delal razliko med njo in sestro, ki je bila njegov biološki otrok, čeprav tega ni nikoli priznal.

“Tudi jaz sem posvojena, edina od mojih sedmih bratov in sester, in vsekakor sem se počutila drugačno, ko sem odraščala,” je napisala druga, ena mama pa je dodala, da “upa, da deklica nikoli ne bo izvedala, kaj čuti do nje, ter da bi morala imeti obe deklici enako rada, ne glede na to, čigavi sta”.