Ko je egipčanska kraljica Kleopatra na svoji ladji sprejela rimskega triumvira Marka Antonija, je po legendi dala odišaviti celo jadra svoje ladje.

Stari Egipčani so bili sicer zelo ponosni na svoj videz in čistost, saj je zunanji videz posameznika odražal njegov statusni položaj, je za STA pojasnila Petra Keršmanc z oddelka za kozmetiko na visoki šoli za storitve v Ljubljani. Več ličil in dišav so uporabljali premožnejši sloji, lepoto pa so povezovali z božanskostjo, je spomnila.

Medtem pa ljubezen v starem Egiptu ni bila povezana z darili, je opozorila predstojnica oddelka za arheologijo in dediščino fakultete za humanistične študije v Kopru Zrinka Mileusnić. Darila so bila po njenih besedah del diplomacije, s čimer so bila povezana tudi darila ob vnaprej dogovorjenih oz. političnih porokah.

Ljubezenska darila v antiki od sadja do nakita

Nabor ljubezenskih daril v antiki je obsegal vse od sadja in rož preko toaletnih pripomočkov in dišav do izbranih oblačil in predvsem nakita, je za STA poudarila arheologinja v Pokrajinskem muzeju Ptuj Ormož Aleksandra Nestorović.

Pri starih Grkih so za značilno ljubezensko darilo veljale male udomačene živali, denimo kunci, petelinčki in golobi. “Prizori, ko na ta način moški poskuša pridobiti naklonjenost mladeniča ali dekleta, so priljubljen motiv na poslikanih pivskih posodah. Te so očitno tudi same lahko predstavljale darilo,” je opozorila Nestorovićeva.

V rimskem času je bilo po njenih besedah priljubljeno darilo nakit s posvetilom, ki je bilo pri dragocenejših oz. zlatih, po meri narejenih kosih sestavni del prstana ali zapestnice – včasih z vključenim imenom, včasih le z izrazi dobrih želja, denimo Nosi srečno! ali Živel! oz. Živela!.

Preprostejše in manj dragocene, a bolj uporabne so bile fibule. To so bile običajno bronaste ali srebrne sponke za obleko. Ti vsakdanji predmeti so lahko okrašeni z ljubezenskimi ali erotičnimi napisi, po katerih arheologi sklepajo, da gre za priložnostna ljubezenska darila.

Ljubezensko darilo tudi dragi kamni

Ljubezensko darilo v antiki so bile tudi geme – dragi ali le okrasni kamni z vrezano podobo. Običajno so se geme uporabljale kot pečatniki in amuleti, pri nekaterih pa je motivika izrazito ljubezenska. Prizor krilatega angelčka Amorja, ki jezdi medveda, denimo sporoča, da lahko ljubezen ukroti še tako divjo naravo. Prizor Amorja, ki z baklo žge metulja kot prispodobo Psihe, pa sporoča: Ljubezen mi žge dušo, je pojasnila Nestorovićeva.

Prav tako je bila priljubljen antični ljubezenski motiv roka, ki drži ušesno mečico. Njegovo romantično sporočilo je bilo Ne pozabi me, misli name. Ta gesta, ki danes ni jasna, ima po pojasnilu Nestorovićeve podoben izvor kot sodobna fraza Zapisati si za uho.

Opozorila je, da je obdarovanec v antiki s sprejetjem darila dejansko tudi pristal na naklonjenost darovalca. Ta je zato od obdarovanca lahko pričakoval izpolnitev svojih želja. Če se je romantično razmerje razdrlo, ni bilo samoumevno, da bodo darila ostala pri prejemniku. “Predvsem tista, ki so bila bolj dragocena, so kaj hitro lahko postala predmet ločitvene razprave,” je opozorila arheologinja.

Značilno ljubezensko darilo na Kranjskem medeno srce

Značilen dar fanta dekletu na Kranjskem v preteklosti je bilo srce iz medenega testa. Na škofjeloškem območju so okrasno pecivo iz medenega testa, oblikovano ročno ali z odtiskovanjem v lesene modele, poimenovali mali kruhek, v Dražgošah pa dražgoški kruhek. Po celotnem slovenskem območju je srce iz medenega testa, okrašeno z barvnim sladkorjem, znano kot lectovo srce.

Lect s površinskim okrasjem iz barvanega sladkorja, škroba in želatine se je pojavil v bidermajerskem času, torej v prvi polovici 19. stoletja. Kupovali pa so ga na sejmih.

V poznem srednjem veku je lect poznala zlasti družbena elita, v novem veku pa je predstavljal izdelek mestne obrti s trojno dejavnostjo, ki je vključevala medičarstvo, svečarstvo in lectarstvo.

Prve povezave godu sv. Valentina z romantično ljubeznijo segajo v Anglijo in Francijo 14. stoletja, kjer je bil 14. februar po izročilu dan, ko se ptice parijo. Takšno ljudsko verovanje je omenjal tudi oče angleške literature Geoffrey Chaucer konec 14. stoletja.

Angleški izseljenci so izročilo valentinovega prinesli v Ameriko v 19. stoletju.

Sv. Valentin je zaradi svojega imena, ki izhaja iz latinske besede valens ter pomeni zdrav in močan, priprošnjik zoper telesne slabosti in kužne bolezni.