Znanstveniki so v sklopu projekta CarbFix pravzaprav pospešili proces mineralizacije ogljika, ki v naravi traja tisočletja. “V resnici smo s to metodo izjemno skrajšali čas,” je po pisanju francoske tiskovne agencije AFP povedala geologinja Sandra Osk Snaebjornsdottir.
Skladiščenje CO2 v mineralni snovi
Znanstveniki projekt izvajajo v eni največjih geotermalnih elektrarn na svetu, v elektrarni Hellisheidi, ki se nahaja okoli 30 kilometrov jugovzhodno od islandske prestolnice Reykjavik.
Elektrarna sedi na bazaltu, ki je nastal z ohlajanjem lave in je ključnega pomena za shranjevanje ogljika. Ogljikov dioksid, ki nastane pri proizvodnji energije, namreč ujamejo in raztopijo v ogromnih količinah vode, nato pa vbrizgajo v kamnino, kjer se začne postopek mineralizacije.
“Če poenostavim, delamo sodavico iz ogljikovega dioksida,” je dejala vodja projekta Edda Sif Aradottir, ki je pojasnila, da vodo po mešanju z ogljikovim dioksidom pošljejo nekaj kilometrov stran, kjer jo pod visokim pritiskom vbrizgajo v kamnine na globini 1000 metrov.
Tekočina zapolni praznine v porozni kamnini in začne se proces strjevanja, ki nastopi zaradi stika plina s kalcijem, magnezijem in železom v bazaltu.
“Skoraj ves ogljikov dioksid, ki smo ga vbrizgali v pilotnem projektu, je v dveh letih mineraliziral,” je dejala Snaebjornsdottir. Ko se ogljik spremeni v kamnino, je tam ujet praktično za vedno.
“Če bi prišlo do izbruha vulkana … in bi se kamnine segrele do zelo visokih temperatur, bi se nekaj mineralov razbilo in morebiti raztopilo v vodi,” je pojasnil geokemik Sigurdur Gislason z Univerze na Islandiji. Vendar, je dodal, je njihova metoda “najvarnejša in najstabilnejša oblika shranjevanja ogljika”.
Kljub uspešnosti metode, ki izpuste ogljikovega dioksida iz elektrarne zmanjša za tretjino, obstaja težava: takšen način shranjevanja ogljika zahteva ogromne količine sladke vode. Za eno tono vbrizganega ogljikovega dioksida namreč potrebujejo 25 ton vode.
Da bi lahko ogljik na enak način shranjevali tudi drugod po svetu, kjer sladke vode ni v takšnem izobilju kot na Islandiji, znanstveniki že poskušajo proces prilagoditi tako, da bi lahko uporabili morsko vodo.
Projekt CarbFix je delček v sestavljanki naporov, da bi zmanjšali oziroma omejili ogrevanje temperature na Zemlji na 1,5 stopinje Celzija. V projektu sodelujejo energetsko podjetje Reykjavik Energy, Univerza na Islandiji, francoski nacionalni center za znanstvene raziskave CNRS ter Univerza Columbia, so še zapisali pri AFP.
