Urban Sušnik je v časniku Dnevnik zapisal, da Pogačar že pri rosnih 22 letih piše zgodovino kolesarstva – ne le slovensko, ampak svetovno ter da je še drugič zapored na Elizejskih poljanah poslušal Zdravljico v čast zmagovalca, ob tem pa je (prav tako drugič zapored) pobral še belo majico za najboljšega mladega kolesarja in pikčasto za najboljšega hribolazca.
“Z drugim uspehom pri svoji mladosti je dokazal, da je mentalno odlično pripravljen in se zna soočiti z vsemi pritiski. Kolesarjenje je zanj igra, v kateri neznosno uživa,” je zapisal Sušnik.
Uroš Gramc je v časniku Večer v komentarju zapisal, da je Pogačar karavano na Touru razmontiral na prafaktorje, zato malo evforije ne škodi. “Pot do uspeha ni avtocesta, za junaškimi podvigi je ogromno znoja in krvi, nadčloveških naporov in preskakovanja ovir: ne sprejmejo vsi šampionov z odprtimi rokami. Sploh ne kolesarskih, nad tem športom še vedno bdi temačna zgodovina,” je uvodoma zapisal Gramc.
“Zdaj smo lahko malo prevzetni in rečemo – saj smo vedeli. Dirko po Franciji smo letos obiskali v prvem delu, na transverzali od Bretanje do Alp, kjer smo že dobili odgovor, kdo bo novi zmagovalec kolesarskega spektakla brez primere, da bo to stari prvak Tadej Pogačar. Zato smo po Albertvillu le še spakirali in se vrnili v domovino. Neponovljivi so in nepozabljeni bodo trenutki s prve alpske etape, ko so slovenski navijači strateško zavzemali mesta na prelazih Mont-Saxonnex, Romme in Colombiere, da so imeli naši štirje mušketirji podporo – brez pomislekov lahko zatrdimo, da primerljivo Francozom – po celotni trasi. Deževalo je, bili so premočeni, od mraza trepetali, ker so v gore tudi oni pedalirali, a ko je naš šampion mimo pihnil kot kraška burja, se je temperatura v sekundi dvignila do vrelišča, množica je od navdušenja eksplodirala in norela,” je zapisal avtor v Večeru.
Miha Hočevar v komentarju Moč pravega prvaka v časniku Delu poudarja, da je 22-letni kolesar izjemno nadarjen in discipliniran ter izraža občudovanje do njegove genialnosti. Prav tako izraža upanje, da se bo takšen scenarij zgodil tudi na olimpijskih igrah.
“Glede Pogačarjevih dosežkov je jasno, da imamo opravka s športnim velikanom, genijem, ki ne le zmaguje, temveč to počne v velikem slogu. Njegova predstava na francoskih cestah od Alp do Pirenejev ter na koncu še med neskončnimi bordojskimi vinogradi je bila modro načrtovana, izpeljana z izjemno močjo najbrž najbolj nadarjenega kolesarja na planetu in tudi s plemenitostjo njegovega le na videz še otroškega značaja. Moč pravega prvaka je, da najboljšega ne iztisne samo iz sebe, temveč tudi iz tistih okrog sebe. To je Pogačarju uspelo, njegova ekipa UAE na papirju in po natančni moči ni največja na svetu, vendar je bila najmočnejša na cesti, ker je vedela, da ima vodjo, ki mu je vredno slediti in ki jo pelje do končne zmage,” je zapisal Hočevar.
