Noč pred 15. oktobrom, samo nekaj ur preden je odšel na potovanje, v katerem je izgubil življenje, je bil Toše gost v makedonski oddaji “Vrteleška”, kjer je imel tudi svoj zadnji intervju. Toše je v oddaji govoril o svoji družini, karieri in načrtih za prihodnost, izgovoril pa je tudi besede, ki so si jih številni za vedno vtisnili v spomin.
Voditeljica Vesna Petruševska ga je vprašala: “Ali si včasih želiš malo pobegniti stran od vsega?”, na kar je Toše odgovoril: “Želim, ampak ne morem. Sem tukaj, kjer sem in pika. Ni vračanja nazaj. Iščem izhod od vsakdanjih intervjujev, priprav na intervjuje, modnih popravkov, odstranjevanja ličil, pakiranja. Vsega imam dovolj.”
Ne morem biti sam, ne morem sam na kavo ali v trgovino. Ne morem, a si tega resnično želim,” je dodal.
Številni so v teh njegovih stavkih kasneje našli “skrivnostne znake” in “namigovanja” smrti, voditeljica Petruševska, ki je zelo dobro poznala Tošeta, pa je v dokumentarcu o njegovi smrti “Šest ur do neba” povedala, da ji taka namigovanja niso všeč.
“Bil je samo izmučen, vidno utrujen. Posnel je dovolj pesmi za 20-letno kariero,” je povedala.
Glasbenik iz Kruševa je leta 2007 snoval album v angleščini, pod naslovom The Hardest Thing, izšel pa je dve leti po njegovi smrti. The Hardest Thing, poslednji glasbenikov album, osmi po vrsti, je poleg pesmi v angleščini prinesel tudi sodelovanje z italijansko pevko Gianno Nannini v pesmi Aria, pod istim imenom pa je nastal tudi glasbeno-biografski dokumentarec z vpogledom v zakulisje nastajanja plošče. To so prodali v več kot 100.000 izvodih.
Proeski je bil eden najbolj priljubljenih pevcev z območja nekdanje Jugoslavije in največji zvezdnik takratne makedonske popularne glasbe. Pevec s klasično glasbeno izobrazbo je po živih in televizijskih nastopih ter ploščah spoznala tudi slovenska glasbena publika, med drugim v skladbi Moja. Z albumom Pratim te je bil več kot 30 tednov na slovenskih glasbenih lestvicah, znan je bil tudi po sodelovanju s slovensko glasbenico Anjo Rupel, s katero je posnel duet Skrajni čas.
Proeski se je rodil 25. januarja 1981. Njegov prvi pomembnejši nastop je bil na otroškem festivalu Melfest v Prilepu, kjer je zmagal dvakrat zapored v letih 1996 in 1997. Po nastopih na festivalu Makfest leta 1997 v Štipu in festivalu Skopje naslednjega leta je sledil njegov preboj.
S pesmijo Čija si je leta 2003 zmagal na srbskem festivalu Beovizija – srbskem izboru za pesem Evrovizije. Leta 2004 je zastopal Makedonijo na Evroviziji, kjer je s pesmijo Life osvojil 14. mesto. V letih 2006 in 2007 je zmagal na Hrvaškem radijskem festivalu. Njegova pesem Srce nije kamen je bila največkrat poslušana pesem na hrvaških radijskih postajah v letu 2006.
Na albumu Božilak (Mavrica) je izdal priredbe 14 tradicionalnih makedonskih pesmi, ki združujejo ljubezen, epiko, liriko ter čustvene in melodične zvoke – med njimi Jovano, Jovanke, Bor sadila moma Evgenija, Zajdi, zajdi jasno sonce in Kales Angja.
Najbolj uspešno, sicer pa zadnjo ploščo pred smrtjo, Igri bez granici, je izdal leta avgusta 2007, kritiki iz nekdanje Jugoslavije so jo ocenili za album leta. Zadnji veliki nastop je imel 5. oktobra istega leta na mestnem stadionu v Skopju. Koncert je bil humanitarne narave, za svojo dobrodelnost pa je prejel tudi priznanje Matere Tereze. Bil je tudi Unicefov ambasador dobre volje.
Z državniškimi častmi so ga pokopali v Kruševu, okoli 170 kilometrov jugozahodno od Skopja.