Le kdo bi se lahko uprl žalostnemu pogledu kužka?

Sodeč po raziskavah je očesni stik med živaljo in človekom ključen. Še posebno pa naj bi bile ključne obrvi kužkov, ki se najhajajo na notranji strani, pod kožo. Že leta 2013 so tako znanstveniki ugotovili, da kužki, ki svoje notranje obrvi pogosteje dvignejo, hitreje najdejo nov dom.

Očesna mišica poskrbi za ljubek žalosten pogled kužkov

Nova raziskava pa je pokazala, da je pes to sposobnost razvil šele v procesu domesticiranja in se preko nje čustveno povezal s človekom. Tako je zapisala Juliane Kaminski z univerze v Portsmouthu za strokovni zbornik PNAS. Juliane in njeni sodelavci so tako za potrebe raziskave preučevali obrazne mišice štirih volkov in jih primerjali z obraznimi mišicami šestih psov. Pri tem pa so ugotovili, da so sicer njihove obrazne mišice enake, razen v predelu oči. Mišica, ki dviguje notranje obrvi, je pri psih dobro razvita, pri volkovih pa je v tem predelu precej manj mišičnih vlaken in vezivnega tkiva. Ko so znanstveniki vzpostavili stik med volkovi in ljudmi, so kužki takoj začeli z igro s svojimi očesnimi mišicami, volkovi pa tega skoraj niso počeli. Še posebno intenzivne dvige obrvi so znanstveniki opazili le pri psih in tako točno vedo, kako nas ljudi vrteti okog prsta s svojim ljubkim pogledom.

Zaradi žalostnega pogleda in igranja z obrvmi obraz kužkov deluje otroško

Dvigovanje notranjih obrvi povzroči, da so oči kužka videti večje, pravijo znanstveniki. Obraz živali deluje tudi bolj otroško, pogled pa je podoben žalostnemu pogledu človeka – prav to pa pri lastniku ali lastnici sproži nekakšen impulz zaupanja in čustvene navezanosti.

Znanstveniki predpostavljajo, da so se obrazne mišice kužkov med procesom domesticiranja spremenile: Domnevno so ljudje v zgodovini imeli raje, zavestno ali nezavestno, kužke, ki so obvladali gibanje obrvi, ter so za njih bolje skrbeli. In zato so se tekom evolucije njihove obrazne mišice temu prilagodile.