V praksi na mojih osebnih svetovanjih neštetokrat naletim na ista stanja. Slabo počutje, misli vsiljivke, zbolevanje brez fizičnega razloga in splošno prepričanje, da je z osebo nekaj narobe. Oseba običajno obišče zdravnika, kar je tudi prav. Potrebno je upoštevati navodila zdravnika in jemati zdravila, kajti če jih samovoljno prenehate, se pojavi dodatni strah pred ponovitvijo stanja. Vendar samo zdravila ne pomagajo, potrebno je odkriti vzrok, zakaj se je to stanje sprožilo. To ni v trenutku, temveč se nalaga dolgoročno in telo fizično odreagira, da delamo nekaj hudo narobe. In če tega ne prepoznamo, se stanje samo poslabšuje.
Naj vam za lažje razumevanje pokažem primer:
Oseba se je oglasila pri meni, da se slabo počuti in ima neprestano ene in iste obremenjujoče misli: “Nisem v dobri kondiciji in ne vem zakaj se je to zgodilo?”. Na moje vprašanje, na katerem področju življenja je najbolj nezadovoljna, je bil odgovor NE VEM! No, to je že prvi pokazatelj, da bežimo od ključnega problema in se ne želimo soočiti z nezadovoljstvom. Vrtam naprej. Kdaj se je vse skupaj začelo? In že pridemo do odgovora. Problem je bil v partnerskem odnosu. Oseba ima čudovito partnerico oziroma partnerja. Imata enake hobije, ekonomske interese, otoke, nepremičnine itd… Na zunaj idealna družina. Vendar mene to ne preslepi saj sem potom prakse ugotovila, da nekje nekaj ne štima, da se osebi to dogaja. Vrtam naprej. Slišim veliko hvale, kako je vse idealno itd… moje vprašanje je KAKO JE V SPOLNOSTI? Oseba je običajno presenečena, toda to je ključnega pomena za partnerstvo in potem raziskujemo naprej. Odgovori so običajno: ja je kar nekaj, ni spolnega poželenje, to ni pomembno itd…
No na koncu le pridemo do tega, da je ključni problem čustveno nezadovoljstvo, ki je zelo pomembno za naše psihično in fizično ravnovesje.
Zgodi se to, da je osebo to nezadovoljstvo strah izraziti, ker s tem ne želi prizadeti druge osebe, otroke itd… To se le izgovori pred ključnim strahom, kako bomo potem? Vztraja v takšnih odnosih in ker traja to več let, se prične zatekati v bolezen. Ta jim služi kot izgovor, da sedaj ne morejo razmišljati o odhodu in spremembah.
Na pogovorih ozavestimo te strahove in jih tudi počistimo, vendar je moje priporočilo, da ne delajte hitrih sprememb. Najprej je potrebno stvari pogledati tudi z drugega zornega kota, kajti vsaka hitra odločitev lahko sproži obžalovanje in kesanje, kar pomeni, da nismo storili nič. Zatorej ne vztrajajte v slabem počutju, pogovorite se z nekom, ki ni čustveno vpleten v vaše življenje, in se usmerite v cilje, ne samo v preteklost. Trezno presodite, kaj je za vas sprejemljivo in kaj ne, ter prevzemite odgovornost na zdrav način.
Avtorica članka Edita Tomič je učiteljica ThetaHealinga in avtorica kjnige MORAŠ ALI ŽELIŠ? Za več informacij obiščite njeno spletno stran www.osebnarast.si.
