“Moje otroške sanje so postale resničnost. Res sem vesela, da sem to dosegla. Sem prva ženska, ki je dosegla naslova v obeh individualnih disciplinah. To je res neverjeten dosežek,” je še pod vtisom zmage v novinarskem središču dvorane OlympiaWorld dan po osvojenem zlatu v balvanskem plezanju razlagala Garnbretova, ki je pred dvema letoma na SP v Parizu kot sedemnajstletnica prvi naslov prvakinje med članicami osvojila v težavnosti.

Le enajst sekund “odvečnega” časa v smeri finala težavnosti jo je ločilo od tega, da bi kot prva med posameznicami in posamezniki na istem prvenstvu slavila v dveh individualnih disciplinah ter še v olimpijski kombinaciji. “Sem bila blizu k temu, da to dosežem. Situacija je bila malo nerodna v težavnosti. Se ne sekiram toliko zaradi tega, ker sem dosegla tisto, kar sem si želela in na kar sem se pripravljala celo leto na balvanih. S tem je bil moj cilj dosežen.”

Nekatere plezalke so v stenah puščale kožo, krvavele: “Odvisno od tekmovalke do tekmovalke. Ene imajo na vsaki tekmi krvavo kožo. Ampak jaz ponavadi nisem tista, ki spada v to skupino. Ampak tokrat pa res – po rokah, po nogah, vsepovsod sem imela bojne rane. Sem vesela, da sem jih imela, sem vesela, da sem se borila za prvo mesto. Ker največ seveda štejejo tiste zmage, za katere si se moral res boriti.”

“Po polfinalu balvanov sem rekla, da upam, da me rama v finalu balvanov ne bo ovirala. Pri tem je zelo veliko vlogo odigrala moja glava, ko sem si morala reči, da zdaj pozabi na bolečine in poškodbe, ker zdaj je to, to, pripravljala si se celo leto za to, za ta trenutek, da osvojiš zlato medaljo! Tretji balvan v finalu je bil res kritičen, sem se malo ustrašila za svojo ramo. Sem se pa vseeno zbrala. Takrat mi je bilo res vseeno, če si bom še malo bolj poškodovala ramo. Sem vesela, da se to ni zgodilo in da se je splačalo,” je bolečo pot do balvanskega uspeha opisala Garnbretova.

Na vprašanje, ali je vredno tvegati svoje zdravje, je odgovorila: “Je vredno tega. Vsak vrhunski športnik je pripravljen tvegati, lahko rečem da, kar svoje življenje, za to, da uspe, da doseže tisti svoj cilj, za katerega je delal celo življenje. Najpomembnejša stvar je tista ljubezen do svojega športa, ker, če tega ni, tudi nimaš tiste želje, da bi nekaj dosegel. Športniki smo pripravljeni tvegati tudi poškodbo za to, da dosežemo svoje sanje, mislim pa, da se vse potem to splača.”

Po tem, ko ima v svetovnem pokalu v težavnosti že dve skupni zmagi, obakrat je tudi dobila kombinirani seštevek vseh disciplin, si je za nov cilj izbrala manjkajočo zmago v seštevku balvanske sezone: “Poleg olimpijskih iger čez dve leti imam še en velik cilj, da zmagam skupni seštevek svetovnega pokala v balvanih. Bom trdo delala, da ga dosežem naslednje leto.”

“Želim si seveda ponoviti vse naslove, še enkrat. Plezanje je tak šport, da ti ciljev nikoli ne zmanjka, vedno si bom našla nekaj, kar bom hotela še doseči, rada tekmujem in plezam, vsaka tekma je nov začetek, za vsako tekmo se povsem enako veselim, ko jo zmagam. Nekaj posebnega pa je bila vseeno balvanska tekma na SP, ko so bile emocije takšne, da še sama ne vem, od kod je to prišlo,” razmišlja aktualna najmlajša nosilka naslovov svetovne prvakinje v olimpijski kombinaciji in balvanih, ki je slednjega pospremila s solzami.

Garnbretova se je izenačila s slovitim češkim plezalcem Adamom Ondro, ki je bil leta 2014, ko je osvojil naslova na balvanih in v težavnosti, star 21 let. Ondri je letos za premierni naslov v olimpijski kombinaciji zmanjkalo. Njej ne. V nedeljskem moškem finalu je osvojil srebro, zmagal je domačin Jakob Schubert.

“Adama vsi poznamo kot legendo. Sama se ne počutim kot taka legenda, ne počutim se, da spadam v sam vrh, med te vzornike, stara sem šele 19 let. To mi je neverjetno, da sem bila mlajša od njega, ko je to dosegel, to mi res veliko pomeni, sploh pa se sama še ne prištevam med neke največje legende plezanja,” je odgovorila na primerjave z njenim vzornikom.

Letos je za Garnbretovo leto življenjskih mejnikov, SP, matura in za nameček ne nosi več zobnega aparata: “Res je. Dala sem ga dol po koncu mature. To je bil tudi eden izmed mojih srečnejših trenutkov v življenju. Sem bila res vesela, da sem se ga znebila. Sem si tudi sama rekla, da upam, da se mi bo letos vse odvilo, tako kot si želim, da bom dala aparat dol, da bom naredila maturo, pa še svetovno prvenstvo je. Res se je čisto vse izšlo, tako kot sem si želela. Letošnje leto mi bo ostalo res v srcu.”

Za uspehe je treba trdo delati: “Talent ni dovolj, sem tudi vedno zelo trdo delala. Nikoli nisem popustila. Skoraj vedno me mora Gorazd (Hren, njen trener; op. STA) na treningu ustavljati, zelo redko, mogoče enkrat ali dvakrat na leto, se zgodi, da rečem da se počutim utrujeno in da se danes mogoče ne bi uničila do konca. Nikoli ni tako, da se mi ne bi ljubilo iti na trening. Na treningih je kdaj težko, sploh na začetku sezone, ko prideš po tritedenski pavzi nazaj trenirati, vse se ti zdi težko, peče te koža, ampak moraš iti čez to, da se ti bo potem vse poplačalo.”

Kaj je bilo težje matura ali osvojiti balvansko zlato? “To sta dve popolnoma različni stvari. Eno stvar res rada počnem v življenju, druge ne (smeh). Za plezanje sem res trdo delala, ampak sem tudi pri tem zraven uživala, da sem potem to dosegla. Za maturo nisem uživala v učenju, ampak sem jo vseeno naredila. Obe stvari mi zelo veliko pomenita, ker matura je enkrat v življenju. In, ko se je rešiš, si svoboden. Za balvane sem trdo delala celo leto in da mi je to uspelo, je bilo to res neverjetno.”