Kdor pri starosti 50 let in več po več kot tri ure in pol dnevno gleda televizijo, mora računati na to, da mu bo sposobnost pomnenja začela popuščati. Še posebej se mu bo v primeru dolgotrajnega gledanja televizije poslabšala zmožnost zapomniti si besede – t.i. verbalni spomin -, kaže pred kratkim objavljena raziskava britanskih raziskovalcev.

Čim manj časa pred TV

Videti je, da je količina pomembna: več časa, ko so sodelujoči v raziskavi posvetili televizijskemu ekranu, toliko slabši je bil njihov verbalni spomin, so avtorji raziskave zapisali v strokovni reviji Scientific Reports. Kaj je vzrok za to, ne znajo povedati, je poročala nemška tiskovna agencija dpa.

Medtem ko je bilo narejenih že veliko raziskav o vplivu televizije na duševne sposobnosti, pa se je večina od njih osredotočala na otroke. “Veliko manj pozornosti pa se je doslej posvečalo vplivu gledanja televizije na drugi konec življenjske dobe, pa čeprav se že 25 let ugiba o tem, da bi prekomerno gledanje televizije lahko prispevalo k razvoju demence,” sta v raziskavi zapisala Daisy Fancourt in Andrew Steptoe z univerze College London.

Znanstveniki so zdaj ocenili podatke 3662 odraslih v starosti nad 50 let, ki so sodelovali v neki dlje časa trajajoči raziskavi o staranju v Veliki Britaniji.

V letih 2008 in 2009 so udeleženci raziskave navedli, koliko časa dnevno gledajo televizijo. Opravili so tudi različne teste. V preizkusu verbalnega spomina so si denimo morali zapomniti deset prebranih besed in jih nato našteti takoj ali pa po krajšem premoru. Nato so isti test ponovili v letih 2014 in 2015 ter primerjali, kako se je sposobnost pomnenja spremenila v odvisnosti od trajanja gledanja televizije.

Tisti, ki so gledali televizijo po več kot 3,5 ure na dan, so v naslednjih šestih letih beležili upad duševnih sposobnosti: pri preizkusu spomina so dosegali slabše rezultate kot pa tisti, ki so dnevno pred televizorjem presedeli manj časa.

Demografski dejavniki, kot so starost, spol in zakonski stan, so sicer vplivali na to, kako pogosto je nekdo gledal televizijo, vendar niso oslabili temeljne povezave med trajanjem gledanja televizije in intelektualnim upadom. Tudi samo dejstvo, da gre pri gledanju televizije za sedečo dejavnost, ni moglo pojasniti izsledkov raziskave. Dolgotrajno sedenje velja za dejavnik tveganja za duševno nazadovanje.

Znanstveniki so predstavili tri možne razlage: gledalec je pri gledanju televizije tarča nenehnih dražljajev. Možgani so zato nenehno budni, a hkrati niso zelo osredotočeni, ker se od gledalca – in njegovih možganov – ne zahteva skorajda nobena dejavnost. Drugače je pri igranju video igric ali uporabi interneta – takšne dejavnosti utegnejo namreč celo pozitivno vplivati na duševno zmogljivost.

Možno je tudi, da sami televizijski programi povzročajo stres in to škoduje možganom. Neka raziskava britanskih serij je pokazala, da se vsako uro predvaja med 2,1 in 11,5 prizora z nasilno vsebino. Navsezadnje pa je lahko televizija škodljiva tudi zato, ker ljudi odvrača od bolj duševno spodbudnih dejavnosti, kot je denimo branje in reševanje ugank.

Kaj je vzrok oz. vzroki, je treba raziskati v nadaljnjih raziskavah, so zapisali avtorji. Prav tako ni jasno, v kakšnem obsegu različni programi različno vplivajo na sposobnosti in ali je treba televizijo obravnavati kot dejavnik tveganja za razvoj demence.

Znanstveniki so svoje ugotovitve objavili v strokovni reviji Scientific Reports.