Mišmaševa je tako dosegla skupno med vsemi 13. čas, na startu na najkrajši razdalji pa je bilo 6040 tekačic in tekačev. Med atletinjami je bila druga Kenijka Lucia Kimani Mwahiki Marčetić (37:24), ki je za Bosno in Hercegovino tekla v maratonu na treh olimpijskih igrah leta 2008, 2012 in 2016. Tretja je bila še ena Slovenka Urška Martinec (38:36).

“Danes sem malo razočarana, sem pričakovala, da bodo fantje hitreje startali in da jim bom sledila ter tako dosegla boljši čas. Pa sem bila nato kar dolgo na čelu, ko so pospešili, pa jim nisem mogla več slediti. Dober občutek je bil sicer, da sem bila na čelu, pa obenem tudi težko, ker sem narekovala ritem. Po petih kilometrih pa so šli naprej, sem jih sicer videla pred sabo, ker so tudi v drugem delu tekli zelo počasi, vendar se jim nisem mogla več priključiti. Tekla sem v podobnem času, kot na prejšnjem ljubljanskem maratonu, vesela bi bila, da bi bilo vsaj kakšno sekundo hitreje. Poškodba je sedaj pozabljena, tudi psihično sem jo prvič na tekmi odmislila. Do konca leta bom za trening tekla še na kakšnem krosu, zimsko dvoransko sezono pa bom, kot sedaj kaže, verjetno izpustila,” je povedala Mišmaševa, slovenska rekorderka na 3000 m zapreke.

Kokalj je v samem zaključku strl odpor presenetljivo drugouvrščenega Mateja Šturma, ki je zaostal za devet sekund, že veliko prej pa sta iz boja za zmago odpadla slovenska reprezentanta Jan Petrač in Blaž Grad. Prvi je na tretjem mestu zaostal 39 sekund, drugi pa še tri več.

“Vedel sem, da sem v finišu najmočnejši, boljši od sicer najhujših tekmecev, Petrača in Grada. Po sedmem kilometru sem se odločil za drugo spremembo ritma in na koncu še eno veliko, po kateri sem bil že sam in sem zasluženo zmagal. Mišmaševa je bila dolgo na čelu, nihče izmed nas ni hotel naprej in narekovati ritma. Hoteli smo zmagati na eni največjih prireditev v Sloveniji. Zmaga je le zmaga, ne glede na rezultat,” je pojasnil Kokalj, ki je bil prvi favorit, ker je tekač na 5000 in 10.000 m, Petrač pa je denimo močnejši na 800 in 1500 m.