Ahimsa ali ne-nasilje prinaša mir v odnosu do sebe in do drugih. Tisti, ki občutijo notranji mir, mir v povezanosti z drugimi osebami, ne oddajajo agresije. Tako posledično ne prejemajo več agresije. Ta proces avtomatsko steče in ga začuti vsak, ki se kdaj nahaja v prisotnosti  nenasilne osebe. Zato se velikokrat zelo dobro počutimo in občutimo mir v bližini duhovnih učiteljev, če so ti resnično notranje mirni in ne delujejo samo skozi besede.

“Iskanje nenasilja se začne znotraj mene”

Bistvo ahimse je nenasilje lastnega srca. Kadar smo prizadeti, užaljeni, jezni drug na drugega, je to le zunanja manifestacija, da znotraj nas divja vojna. To je uvid, da imamo možnost z ustavitvijo vojne znotraj nas, ustaviti vojno stanje okrog nas.

Sami lahko zase menimo, da nismo nasilni, vendar ima lahko nasilje zelo subtilne ravni. Ima številne preobleke. V občutkih krivde, sramu, v zamerah, razočaranju je seme nasilja. Prav tako je nasilje v besedah kot so: »morala bi« in »moram«. Kadar v srcu nosimo zamere in ne zmoremo odpustiti, ko od sebe pričakujemo preveč in je odgovornost celotnega sveta na naših ramenih, ko pričakujemo, da bo ves svet utripal v skladu z našimi željami, smo nasilni do sebe in drugih. Kadar ne delujemo v skladu s svojo resnico, ampak delujemo zaradi strahu, preračunljivosti, smo nasilni  do sebe … resnica in nenasilje sta neločljiva.

Gandhi je rekel:«Iskanje nenasilja se začne znotraj mene. ”

Nenasilje je brezpogojna ljubezen, je sočutje. Nenasilje lahko dosegamo z učenjem ljubiti in biti ljubljen. Toda kako je mogoče ljubiti in biti ljubljen, če hkrati bežimo od sebe in prezremo nekatere vidike nas samih? Joga nas spodbuja, da se učimo nenasilja, da znamo videti kateri del nas še vedno deluje nasilno. Vadba nas vodi v notranjo izpolnjenost, nas uči kako izraziti svojo negativnost, svoje nestrinjanje, brez da prizadenemo druge ali da poškodujemo sebe.

Nenasilje prebiva v našem srcu

Ko se zavemo svoje karmične umeščenosti, da smo v pravem telesu, s pravimi ljudmi, na pravem mestu, da se naša karma lahko realizira, takrat dojamemo, da s preseganjem svoje nasilnosti spreminjamo vzorce in si tako tlakujemo bolj sproščeno karmično pot.

Ko si dovolimo v celoti začutiti bolečino v sebi, se odprejo vrata do novih spoznanj in pot do radosti.  Tako kot rastlina raste iz semena pod zemljo, se nenasilje začne v nas samih, s sprejemanjem sebe in iz ljubezni do resničnega, globokega dela sebe. Nenasilje prebiva globoko v našem srcu.

Zato na joga blazini vadimo nenasilje, izvajajmo asane brez uporabe sile. Spoštujmo in ljubimo omejitve lastnega telesa. Ozavestimo svoje misli in jih analizirajmo, če vsebujejo seme nasilja proti sebi ali drugim. Nenasilje v fizičnem smislu pomeni, da sami sebe ne potiskamo čez rob. Seveda se pri jogi potrudimo pri izvajanju asan, vendar ne silimo svojega telesa do točke, ki nam škoduje. Koga pravzaprav zares zanima, če lahko damo nogo za vrat ali pa če naredimo stojo na rokah?  Z upoštevanjem lastnih meja in poslušanjem telesa, praksa postane pot do spoznavanja sebe.  Ko spustimo pričakovanja, kaj »moramo« v asani narediti, oziroma kaj smo sposobni narediti, takrat spremenimo tok misli, da delujemo skladno s seboj in ne proti sebi. Takrat ugotovimo, da preko telesa dostopamo do svobode in se prenehamo blokirati. Ko se v jogi zaveš, da neke asane ne moreš izvesti, se samo soočiš in spustiš to zahtevnost do sebe. Tako je z mislimi. Misli prihajajo in odhajajo. Če jih le opazujemo, sprejmemo in jih ne poskušamo na vsako sili spremeniti, uvidimo, da zapustijo našo zavest hitro in lahkotno kot so prišle.

Joga nas skozi primerno prakso na miren, počasen in subtilen način, vodi k mirni spravi z našo lastno pravo naravo. Z nenasiljem odpiramo vrata ljubezni.

Sama se skozi jogo vsakodnevno učim o sebi in si tako počasi oblikujem bolj radostno pot življenja. Vse to in še več bomo spoznavali na joga vikendu »Deset korakov k sreči.«, ki bo potekal od 15. do 17. aprila 2016 na Bledu. Več na internetni strani www.jogini.net.

Monika