Se zamislim in potuhtam, da je to izredno dobro vprašanje. Verjetno enoznačnega odgovora ni. Vsak od nas razume to po svoje. Sama sebi sem podala obrazložitev, da delo na sebi pomeni, da ozaveščamo kaj si res sploh želimo, česa nočemo in na kaj res ne pristanemo, pa kako so nas pretekle izkušnje oblikovale in kako analiziramo čustvene pretrese. Pomembno je, da se znamo iz vseh turbulenc življenja naučiti, kakšno je bilo sporočilo, zakaj nas je prizadelo in katera čustva smo ob tem občutili. Kako smo se soočili z bolečino? Smo ji skušali bežati v meglice farmacevtskih pripravkov ali smo se rajši odšli znojit na bližnji hrib in ugotavljali kaj nas res boli v srcu skozi prizmo naravnih lepot, miru in kisika? Kako iti čez bolečino, ki se vedno pojavi, ko se čustveno zataknemo. Ker smo različni individuumi, se vsak od nas bori po svoje, no seveda če se. Ker lahko se pač predamo izzivom Življenja in obležimo pod težo bolezni, neizrečenih čustev in krivde, ki nas duši. In z vso to emocionalno prtljago zastrupljamo povezave z ljudmi, s katerimi stopamo v odnose različnih vrst. To so lahko partnerski odnosi, starševski, ko z lastnim vzgledom vzgajamo otroke, lahko so to odnosi do prijateljev, ki jih zlahka spremenimo v tujce s svojimi čustvenimi pritiski ali izsiljevanji, lahko so odnosi na delovnem mestu ali do lastnih staršev.
Pomembno je, da zaznamo lastno bolečino, negativne misli, negotovost in strahove ter se odločimo, da pred tem bremenom ne počepnemo in izobesimo belo zastavo, temveč da se poženemo v boj za preobrazbo vsajenih, pridobljenih ali privzgojenih vzorcev in prepričanj, ki nam ne služijo več. S pridobivanjem izkušenj in modrosti se spreminja potreba na kakšen način in v kakšnem obsegu se je potrebno ukvarjati z novimi uvidi v našo duševnost in čustveni svet, kar je seveda nikoli podelana naloga.
Pomembno je priti v stik s sabo
Pridejo trenutki, ko se nam zdi, da ne zmoremo več. Kot da smo treščili v zid. Ne moremo se več premakniti naprej v iskanju svoje notranje in zgolj sebi lastne resnice, kdo smo in zakaj smo na tem svetu. A naj vas potolažim, to je le ena od pasti našega uma, da bi se ustavili v iskanju nas samih. Pomembno je priti v stik z našim čustvenim svetom in nato vzpostaviti avtocesto z našim razumom, logiko, egom, da postanejo eden drugemu zavezniki in ne sovražniki . Ko se tako uskladimo, kar seveda lahko traja celo življenje, se počutimo končno integrirane v celoto, kar vemo, da smo to res mi v resnici. Pred tem zaključkom smo le domnevali, kdo smo v resnici in globoko v sebi. Posledica trdega dela na sebi pa je, da smo oblikovali harmonijo med obema sferama (emocije in um), kar pomeni, da smo prišli bližje našemu bistvu. In potem nas ni več strah neznanih izzivov, nalog ali preprek. V sebi vemo, da smo opremljeni z izkušnjami in modrostjo, s pomočjo katerih lahko sčasoma pregrizemo še tako debela polena, ki nam jih Življenje meče pod noge. Le obupati nikar!
Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, ki vodim projekt Svetovalnica, www.svetovalnica.si, dosegljiva sem na tel.št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali me kaj povprašali, pišite na: info@svetovalnica.si.
Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi socialnem omrežju www.facebook.com/Svetovalnica.
