Kaj je patološko smejanje?
Si predstavljaš, da se smejiš, čeprav ni nihče povedal ali naredil nič smešnega? Si predstavljaš, da se smejiš, ko se sredi pogrebne slovesnosti poslavljaš od svojega najbližnjega? Ljudem, ki bolehajo za boleznijo z imenom patološko smejanje, se dogaja točno to. Začnejo se smejati brez kakršnega koli razpoznavnega razloga. Prizadeta oseba se mora smejati, ker ga njegovo telo sili v to.
Ko se človek smeji, globoko zajame zrak, mišice, ki pomagajo pri dihanju, pričnejo delati, spremenita se dihanje kot tudi izraz na obrazu, človek oddaja glasove. Isti proces se sproži tudi pri ljudeh, ki bolehajo za patološkim smejanjem, le dražljaji, ki smejanje izzovejo, delujejo po povsem nerazumljivih načelih. Pri tem je smeh zmeraj enak in se ne razlikuje od hihitanja do globokega smejanja kot pri zdravem človeku.
Bolniki patolođkega smeha ne morejo nadzirati
Ker na smeh vplivajo povsem nerazumljivi in nepredvidljivi dražljaji, bolniki nikoli ne vedo, kdaj bo sledil naslednji napad smeha. Ko pride do ponovnega napada, so bolniki vidno zmedeni, saj smejanja sploh ne uspejo nadzirati. Po napadu smeha mnogo bolnikov prične nenadno jokati, v takšnih primerih je potem govora o patološkem smejanju in jokanju.
Smejanje je proces, pri katerem sodelujeta tako telo kot tudi duša (zavest). Medtem ko je zavest oziroma primerno duševno razpoloženje odgovorno za pričetek smejanja, proces na telesni ravni poteka povsem mehanično preko določenih delov možganov. Bolniki z boleznijo patološkega smejanja pa imajo ravno te dele možganov poškodovane, ponavadi zaradi kakšne druge bolezni, recimo kapi ali multiple skleroze.
Kako se patološki smeh sploh zdravi?
Organske razloge za bolezen je zelo težko ozdraviti, saj so v večini primerov za smeh odgovorni možganski predeli nepopravljivo poškodovani. Prizadeti so na primer frontalni reženj skorje velikih možganov, določeni predeli srednjih možganov ter možgansko deblo. Lahko pa zdravniki te predele zdravijo z zdravili (recimo za zdravljenje epilepsije ali antidepresivi), ki vplivajo na stene živčnih celic in jih na ta način stabilizirajo.
Obstaja le malo raziskanih primerov te bolezni
Po eni strani imajo zdravniki le malo informacij in znanja o tej bolezni, v strokovni literaturi je o njej napisanega bolj malo, po drugi strani pa je težko oceniti, koliko ljudi sploh trpi zaradi patološkega smejanja. Oboje pa botruje temu, da zdravniki le v redkih primerih sploh diagnosticirajo bolezen oziroma jo ustrezno zdravijo. Se pa strokovnjaki dotičnega področja zmeraj bolj zavedajo bolezni, kar ohranja upanje, da bo ta v prihodnje bolje raziskana in zdravljena.
