Ko sem zadnjič v Facebook skupini za mamice zasledila kar nekaj zaskrbljenih vprašanj glede prvega dne šole in vrtca, se mi je v glavi zabliskal spomin na prvi dan, ko je moja hči prvič prestopila vrata vrtca. Bilo me je strah kako bo prenesla ločitev od mene, pogrešala sem jo po prvi uri, spraševala sem se ali bo jedla, spala, ali ji bodo zadovoljivo nudili nego, pomislila sem celo, da se ji lahko naredi kaj nevarnega. Negotovost sem prenesla tudi na hčerko in kar nekaj časa sva se ob jutrih borili s krokodiljimi solzami.

Starši odraščajo skupaj z otroki

Lani, ko je postala prvošolka, so bila moja čustva povsem drugačna. Ko so ji drugarčki okoli vratu obesili rumeno rutko, sem čutila tih ponos in navdušenje nad novimi priložnostmi. Za spremembo v mojih občutjih ni bilo niti najmanj krivo dejstvo, da je ona bolj odrasla in manj občutljiva. Odrasla sem jaz in s tem doprinesla uspešnemu razvoju moje princeske. Danes vem, da s svojimi mislimi sami ustvarjamo svoja doživetja, starši pa imamo tudi nadnaravno moč, da z njimi pišemo tudi življenjski list svojih otrok. Z nekonstruktivnimi miselnimi vzorci tako ne pokvarimo le svojih izkušenj, pač pa lahko z njimi determiniramo tudi prihodnost naših največjih zakladov.

Verjamem, da to ve večina staršev (predvsem mamic), a si enostavno ne morejo pomagati. Normalno je namreč, da smo zmedeni, ko kar naenkrat ostanemo brez družabnika, s katerim smo bili zadnje leto ali več skupaj 24 ur na dan. Normalno je tudi, da nam je težko, ko začutimo, da do sedaj od nas popolnoma neodvisen otročiček odrašča in pridobiva svojo neodvisnost. Normalno je tudi, da nas je strah, ko izgubimo popolno kontrolo in nimamo več vseh okoliščin v svojih rokah. Ni pa normalno (ali bolj rečeno koristno), da nas te občutki prevladajo in determinirajo naše misli.

Lahko je reči, vem, a tudi vem, da je mogoče. Preizkusila sem na lastni koži, v teh dneh pa še enkrat doživljam dokaz, da s konstruktivnim pristopom oblikujem pozitivne doživljanje tudi pri hčerki. Glavni ključ je v zavestni spremembi našega razmišljanja.

Ugotovite vzroke za svoje občutke

Prvi korak k temu je, da svoje občutke prepoznamo in jih sprejmemo. Ko vemo, da smo žalostni, osamljeni in prestrašeni, ugotovimo vzroke za to. Nasmehnimo se sami sebi, se potrepljajo po rami in se zahvalimo zato, da smo tako pristni. Nato pa je čas za pozitiven pristop. Če že fantaziramo, je prav da se namesto s črnimi scenariji, zamotimo s stvarmi, ki so pozitivne. Zavestno opredelimo dobre stvari, ki jih našemu malčku prinaša odraščanje. Spoznal bo svoje vrstnike in se uril v socializaciji, naučil se bo pravil, ki veljajo v skupnosti, razvijal bo svoje miselne sposobnosti, spoznali bodo, kako se prilagoditi novim situacijam, oblikoval si bo boljšo predstavo sveta okoli sebe …

Pomislite tudi na vse prednosti, ki jih vstop v vrtec ali šolo ponuja za vas. Imeli boste več časa zase. Vaše misli bodo okupirane z bolj zanimivimi izzivi, kot je previjanje plenic in pranje perila. Razvijali boste lahko svojo kreativnost, skrbeli za svojo osebno rast. Morda bodo starši otrok iz vrtca postali vaši novi prijatelji. Ne bo vam treba več toliko kuhati, prati, pospravljati. Vsak dan vas bo čakalo presenečenje, ki vam ga bodo otroci pripravili z novimi spretnostmi in znanjem. Ne bo vam več treba razlagati vsakega zakaj in brati vseh reklamnih plakatov. Lahko boste skupaj igrali tenis, smučali, plavali, pripravili lutkovno predstavo, si privoščili skupinsko čajanko … Življenje se bo spremenilo, a bo še vedno enako ali celo bolj bogato.

Tudi, ko otroci odraščajo, so tako zelo, zelo izjemni. Pomembno je, da se prepustimo toku življenja in jih zavestno izpustimo iz svojega okrilja. Nekateri temu rečejo, da končno »prerežemo popkovino«. Otroci namreč potrebujejo starše, ki ne potrebujejo njih. Vsaka tako izjemna sprememba, kot je vstop v vrtec ali šolo, je zanje pomemben kamenček v mozaiku njihovega odraščanja in celo življenja. Pomagajte jim, da bo izkušnja odlična in se veselite z njimi!

Špela Korinšek Kaurin, trenerka odličnosti
www.SuperTi.si