Majhen otrok se ravno skozi odnos, ki ga imata mama in oče do njega in drug do drugega uči, kdo je in kaj lahko pričakuje od drugih. Je kot goba, ki posrka vse verbalne in neverbalne informacije, občutke in celotno družinsko vzdušje. Vse to se vriše v njegovo psihično strukturo in pomembno vpliva na njegovo samopodobo in odnose, tudi ko odraste.
Mama – prva ženska in vzornica
Vzemimo, da je ta otrok deklica, ki odrašča ob svoji biološki materi in očetu. Od mame se bo učila, kaj pomeni biti ženska. Opazovala bo ali njena mama svojo ženskost nosi ponosno in z veseljem ali z nekakšno zagrenjenostjo, z obrazom mučenice. Za odraščajočo hčerko je ključnega pomena, da je njena mama zrela osebnost, ki je na splošno zadovoljna s svojim življenjem. Da je sprejela svoje telo z vsemi domnevnimi pomanjkljivostmi vred. Raziskovalke ugotavljajo, da se telesna samopodoba mam v večini primerov prenese na njihove hčerke. Ko hči opazuje mamo, ki se nenehno pritožuje nad debelo zadnjico, bo najverjetneje tudi sama nadaljevala ta vzorec. Dr. Jane Smith s kolegicami je potrdila tudi hipotezo, da kvaliteten odnos med matero in odraščajočo hčerko pripomore k boljši telesni samopodobi hčerke.
Poleg telesne samopodobe so zelo pomembni tudi ostali vidiki. Je ob materinstvu uspela ohraniti sebe, svoje interese, zanimanja, poklic, socialno življenje … Skratka vse, kar jo izpolnjuje in dela živo. Nekatere matere zmotno mislijo, da se morajo odreči vsemu in se popolnoma posvetiti materinstvu, vendar s tem na dolgi rok delajo škodo sebi, svojim otrokom in svojemu partnerskemu odnosu. Če parafraziram dr. Andrejo Poljanec je starševstvo poslanstvo in ne mučeniška kariera. S svojim pretiranim žrtvovanjem bo mama v hčerki prebujala občutke krivde in dolžnosti, ki ji bo onemogočala, da se od nje zdravo odcepi. Ključnega pomena je, da mama na hčerko že od samega začetka gleda kot na od sebe ločeno bitje in ne kot na njen podaljšek, od katerega pričakuje, da bo uresničil njene neizživete želje.
Oče – prvi moški v življenju hčerke
V družbi v splošnem velja prepričanje, da je mamina vloga pri razvoju dekličine samopodobe prvotnega, očetova pa drugotnega pomena, vendar temu ni tako. Raziskovalci, ki so se ukvarjali s samopodobo in duševnim zdravjem deklic, ki so odraščale samo z mamo ali samo z očetom so ugotovili, da med njimi ni bilo pomembnih razlik.
Ljudska modrost, da se deklica, ko odraste, poroči s svojim očetom, ni tako iz trte izvita. Oče kot prvi moški v hčerkinem življenju postane nekakšen vzorčni model tega, kakšni so moški in kaj lahko pričakuje od njih. Deklica potrebuje zrelega, ljubečega in pozornega očeta, ki jo bo spoštoval, varoval, znal slišati in razumeti in ji posvečal svoj čas. Če deklica čuti, da je dragocena in pomembna za svojega očeta, se bo tako doživljala tudi sama. Ker bo razvila zdravo samospoštovanje, bo spoštovanje zahtevala tudi v odraslih partnerskih odosih. Če jo bo oče zanemarjal ali na kakršen koli način zlorabljal, bo verjela,
da si to tudi zasluži in kasneje tako ravnanje dopuščala tudi svojim partnerjem.
Očetova vključenost v nego in vzgojo deklice je prav tako pomembna kot mamina. Deklice, ki imajo odsotnega očeta, naj bi prej vstopile v puberteto kot tiste, pri katerih je oče prisoten. Dekleta, ki odraščajo brez očeta, imajo navadno več stika z očetovskimi figurami, ki z njimi niso v sorodu, zato so izpostavljene feromonom, ki jih proizvajajo nedružinski člani. Zapoznela puberteta pri deklicah, ki odraščajo ob biološkem oče, pa naj bi bila naravna zaščita pred incestom.
Nemalokrat se zgodi, da se očetje, ko deklica vstopi v puberteto, umaknejo. Njihova mala punčka se pred njihovimi očmi razvija v mlado žensko, zato so nemalokrat zmedeni in ne vedo točno, kako bi se ji približali. Deklica pa to njihovo odmaknjenost dojema kot zavrnitev in nesprejemanje. Ravno v tem občutljivem obdobju najbolj potrebuje trdnega in ljubečega očeta.
Odnos staršev kot model partnerstva
Deklica vsak dan opazuje partnerski odnos svojih staršev. Če je ta ljubeč, spoštljiv in funkcionalen, se tudi sama počuti ljubljeno in varno. Tako bo odšla v svet opremljena z orodji, da si tak odnos ustvari tudi sama. Če pa bo dnevno priča prepirom, nespoštovanju, zlorabam med staršema, se bo od njiju težko čustveno ali/in fizično odcepila. Iz prakse poznam kar nekaj primerov, ko se mlade ženske niso zmogle odseliti od doma, ker so se bale, da bosta starša brez njih izgubljena. Če pa so fizično že odšle od doma, so s sabo nesle celo “malho” krivde, jeze, žalosti in zamere.
Za oba starša je ključnega pomena, da svojo hčer začutita in slišita v njenih potrebah, željah, stiskah, radostih … vse od dojenčice, majhne punčke, pubertetnice pa do mlade odrasle ženske. Škodljivo je, če hoče biti mama hčerina prijateljica, morda celo tekmica in oče njen prijatelj ali celo čustevn partner. Hči namreč potrebuje starše, ne pa dodatnih prijateljev. Oče in mama morata biti tista, ki poslušata in tolažita svojo hčerko in nikakor ne obratno. Zelo nezdravo je, če jo uporabljata kot zaupnico in se ji pritožujeta drug čez drugega. Ne le da jo obremenjujeta s problemi, ki niso njeni in jim ni dorasla, na ta način jo tudi silita, da se postavi na eno ali drugo stran, kar pomeni, da vedno izda enega od staršev. Ko hči odraste morata starša to tudi sprejeti in se do nje obnašati kot do odrasle ženske. Če bo zanju še vedno mala punčka, ki se v svetu ne zmore znajti brez pomoči staršev, bo tudi sama težko zaupala vase.
Za konec bi mamam in očetom rekla še tole. Ni vam treba biti popolni starši, to je lahko za vašo hčer celo škodljivo. Če parafraziram priznanega psihoanalitika Winnicotta, bo zadostovalo že, če ste dovolj dobra mama in dovolj dober oče. In nikoli ni prepozno za izboljšanje odnosa z otrokom.
Originalni prispevek najdete na spletni strani avtorice Marije Remškar.
