V glavi se mi je prižgala žarnica, ko sem se pogovarjala s kolegico, ki je tudi sama vzgojiteljica. Povedala mi je, da se to v njenem poklicu dogaja zelo pogosto in ko sem se že hotela pritožiti nad sistemom, je povsem sproščeno pripomnila, da se tako otrok nauči veliko več, saj vsaka vzgojiteljica nosi svoj zaklad izkušenj in znanja.

Od takrat sem skušala zavestno spremeniti svoje stališče, da bi mi bilo lažje pri srcu, pa sem začela dogajanje analizirati bolj podrobno. Ko je na porodniški dopust odšla že tretja sinova vzgojiteljica, ki mi je bila zares zelo pri srcu, sem ob slovesu komajda zadržala solze. Bila je polna energije, veliko so ustvarjali, peli in plesali. Težko sem si predstavljala primerno nadomestilo. Pa sem bila takoj presenečena. Prišla je malce starejša vzgojiteljica in sprva sva bila s sinom malce zadržana do nje. Kaj kmalu pa nas je presenetila z neverjetno pozornostjo. Vestno je fotografirala vsak dan v vrtcu in nas razveseljevala z ilustrativnimi utrinki, iz otrok je izvabila tudi najbolj skrite talente, veliko so se crkljali …

Nato je prišlo novo šolsko leto in iz porodniškega dopusta se je vrnila redno zaposlena vzgojiteljica, ki je po zgolj štirih mesecih »izrinila« prijazno gospo, na katero smo se že tako lepo navadili. Lahko bi bila jezna, a sem raje sprejela pozitiven pogled. Kako upravičeno. Na prvem sestanku skorajda nisem mogla verjeti, da obstajajo tako izjemne pedagoginje. Otrokom je polno predana, kar razganja jo od idej in kreativnih projektov, sin pa jo je zaradi iskrenih objemov in poljubov vzljubil v prvem trenutku.

Lahko pa bi dobili tudi slabšo vzgojiteljico…

Je že res, da imamo srečo, a morda jo je privabila ravno moja pozitivna naravnanost. Lahko pa bi dobili tudi slabšo vzgojiteljico. Tudi to smo že preizkusili. Sprva sem bila nad njeno malce starodobno vzgojo šokirana, ko sem se malce več pogovarjala s hčerko, pa sem sprejela dejstvo, da morajo otroci spoznati tudi take metode. Dejstvo je, da se vse življenje učimo in pomembne lekcije za odraslo življenje sprejemamo že v najbolj rosnih letih. Nič ni narobe, če otroci niso ves čas zaviti v vato, pač pa včasih naletijo tudi na malce bolj težavne ljudi v svoji okolici. Na ta način se bodo naučili prilagajati, spoznali bodo, da obstajajo različna pravila, izurili pa se bodo tudi v socialnih veščinah in empatiji. Je že res, da morda uvajalno obdobje traja malce dlje časa, a tudi to je del odraščanja. Včasih je treba malce stisniti zobe in potrpeti, kajne? Mi, odrasli to dobro vemo.

Otroci se navajajo na spremembe

Ko otroci menjajo vzgojiteljice, pa se naučijo še ene zelo pomembne vrline – navajajo se na spremembe in se učijo, kako jih sprejemati. Pri tem starši velikokrat naredimo napako in jih zaradi lastnih potlačenih slabih izkušenj želimo zaščititi.

Ko se pritožujemo nad novostmi v vrtcu ali šole se moramo tako najprej vprašati od kje prihaja nejevolja. Se res vznemirjamo, ker verjamemo, da to ni najbolje za našega otroka, ali le klečimo pred bolečino iz naše mladosti? Je morda naša reakcija le odziv na naš odnos do sprememb? Če želimo otroku najboljše v življenju, bi ga morali ob spremembah polno podpirati in mu s svojim zgledom dokazovati, da so nekaj pozitivnega, priložnost za nove bogate izkušnje in vesela spoznanja.

Odličen primer sem nedolgo nazaj doživela pri prijateljici. Edino njenega sina so pri razporejanju v prvi razred dodelili v skupino, ki ni bila povezana z otroci iz vrtca. Mamico je v trenutku preplavil strah in jeza in že je načrtovala, kako se bo pritožila pri ravnatelju in z inšpekcijami izsilila, da njen sin pride v razred z mojo hčerjo. Ko pa je videla, da je sinu vseeno in se le srčno veseli prvega šolskega dne, je svoje misli spremenila. Vprašala sem jo kako to, da je tako hitro opustila prvotni plan in mi je kot prava mojstrica čustvene inteligentnosti odgovorila: »Ali res vem kaj je najbolje za mojega sina? Ker ne poznam prihodnosti in ne vem če bi s svojimi dejanji zares doprinesla k čem boljšem, sem pustila, da odloči življenje.« Zares lepa in poštena gesta, ki je gre čestitati. Po treh tednih se je fant že lepo navadil na svoj razred, s starimi prijatelji pa se druži v podaljšanem bivanju …

Kako pa se na spremembe v vrtcu in šoli odzivaš ti?

So tvoji strahovi, nezadovoljstvo z vzgojiteljico in razočaranje nad sistemom zares upravičeni ali pa je le to način, s katerim se navadno ubraniš pred spremembami? Ne pozabi, da si svojim otrokom največji zgled. V življenju bodo srečali še marsikaj neznanega, najuspešnejši pa bodo tisti, ki se bodo znali novostim mojstrsko prilagajati. Če imaš tako s sprejemanjem sprememb težavo sama, je morda čas, da svoj stari vzorec končno premagaš. Spremembe so zabavne in nam v večini primerov prinesejo pozitivne izkušnje. Usmeri svoje misli v to prepričanje in veliko lažje bo, ko se boš naslednjič srečala z novim izzivom.

Špela Korinšek Kaurin, trenerka odličnosti
www.SuperTi.si