Kadar tvegamo, dopuščamo tudi možnost neuspeha…

To je zdravo, pravzaprav že skoraj priporočljivo. Stopiti iz cone udobja, tvegati, poskusiti, pogumno ustvarjati, izpostaviti svoje delo in sebe, ter kdaj tudi pasti… To počnejo otroci ves čas in zelo spontano. Tako se naučimo hoditi, s poskusi in napakami. Nekje na naši poti skozi življenje, pa ta pogum lahko izgubimo, to neustrašnost po tem, da poskušamo, pademo, se poberemo, gremo naprej, uspemo in potem spet kdaj ne… Pa ni nujno, da je tako. Pogum lahko ponovno začutimo, če krepimo našo vztrajnost in nadaljujemo pot kljub neuspehom ali uspehom.

Tudi uspeh nas kdaj lahko ustavi…

Prav tako kakor neuspeh, nas tudi uspeh lahko kdaj ustavi. Možno je, da se zaradi velikega uspeha, pojavi strah, da naslednjič ne bo tako dobro, da je bil to naš vrhunec in da, če bomo nadaljevali, je naše delo lahko samo še slabše. To se lahko dogaja pisateljem, po kakšni veliki knjižni uspešnici, plesalcem in športnikom, po tem, ko osvojijo naslov svetovnih prvakov ali olimpijsko medaljo, umetnikom, znanstvenikom po kakšnem velikem odkritju, igralcem, zdravnikom, podjetnikom itd.

Pa kaj potem!

Pa kaj potem, če nam je enkrat uspelo in potem nikoli več, ali če nam nikoli ni uspelo in nam morda kdaj bo ali pa nam morda ne bo nikoli… Ko nekaj radi počnemo, počnimo to z ljubeznijo in z veseljem do tega, da lahko ustvarjamo. Proces je tiso kar šteje! Pot je sreča ter veselje in ne cilj! In ta pot nas bo morda pripeljala nekam, kamor niti v sanjah nismo upali pomisliti. Pogosto, kadar se veselimo poti, nas uspeh na nek način ves čas spremlja. Moja plesna trenerka, srčna prijateljica in tako rekoč »druga mati«, mi je nekoč povedala besede, ki so se mi zapisale globoko v srce: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga doseže. Kdor najde pot, bo cilj ves čas nosil v srcu.«  

Velikokrat pa se ljudje ob nekem velikem uspehu ali neuspehu lahko počutimo prazne. Kot da smo nekaj dosegli, za kar smo toliko časa delali, in zdaj je konec, ali pa da nam nekaj ni uspelo, pa toliko truda in časa je bilo vloženega.

Kaj storiti v takšnem primeru?

Ključno je, da se NE identificiramo osebno z našim delom, uspehom ali neuspehom. Mi nismo naše delo, niti naša zmaga ali poraz. Mi smo le »kanal« skozi katerega se pretaka naša kreativnost. Smo »orodje« s pomočjo katerega lahko ideje najdejo pot v svet in se uresničijo. Potem takem, je vsaka izkušnja dragocena, tako »uspešna« kakor »neuspešna«, saj se iz vsake izkušnje lahko nekaj naučimo. In to je najbolj dragoceno: kar se naučimo in to, koliko z izkušnjo osebnostno zrastemo ter se razvijemo!

Kdo sploh določa kaj je »uspešno« in kaj »neuspešno«?

Naša pričakovanja seveda! Ko smo sposobni opustiti naša pričakovanje do sebe, situacije ali drugih ljudi, smo sposobni opustiti tudi kategoriziranje glede »uspešnosti« in »neuspešnosti« našega dela. Takrat na vse gledamo kot samo, da je. Je drugačno, je zanimivo in enostavno je, kakršnokoli že. Ne sodimo več ali pa vsaj manj sodimo! Ne sodimo več nas samih, našega dela, naših rezultatov in izdelkov, drugih ljudi in situacij. Samo spremljamo in se učimo. To je veliko olajšanje in šele na tak način pridobimo pravo svobodo! Šele tako postajamo in ostajamo zares kreativni!

Ko opustimo kontrolo, zmanjšamo moč ega in duša lahko spregovori…

Opustiti kontrolo in se prepustiti je včasih lažje, včasih težje. Je pa vsekakor dragoceno. To je vseživljenjski proces, saj nam življenje ves čas pridno streže z novimi preizkušnjami, kjer se lahko soočamo z našimi omejitvami. Če te preizkušnje brezpogojno sprejmemo, jih lahko postopoma tudi presežemo. Običajno se v takšnih situacijah soočamo s seboj. Včasih smo na to pripravljeni, včasih pa ne in tudi s tem ni nič narobe. Prenehajmo soditi sebe, če na kaj kdaj še nismo pripravljeni. Priznajmo si svoj strah, ki je še prisoten in zaupajmo, da bo prišel čas, ko se bomo pripravljeni soočiti tudi s to preizkušnjo.

Čuječnost in ljubezen do sebe sta ključa svobode!

Zato ostajajmo blagi do sebe. Oprostimo si za »napake« v preteklosti, smo samo ljudje in ves čas se učimo. Zavedajmo se, da jih bomo naredili verjetno še veliko in to ne pomeni nič drugega kot to, da živimo. Pomembno je kaj se naučimo iz izkušenj, da jih ne sodimo, niti sebe, niti drugih vpletenih v te situacije. Poskusimo razumeti, odpuščati sebi in drugim, se učiti in z ljubeznijo do sebe ter drugih rasti. Poskušajmo, ustvarjajmo, bodimo kakor otroci. Vsi imamo otroka v sebi. Če bomo do njega dovolj ljubeči, si bo s pomočjo našega zaupanja in varnosti, dovolil ponovno pokukati v svet in sodelovati z nami ter ustvarjati preko nas. Zaupajmo v sebe, v življenje in dovolimo si živeti, ne le opazovati življenja, temveč ga dihati s polnimi pljuči ter ga čutiti z vsako celico našega telesa. Le tako bomo ob koncu naših dni lahko rekli, da smo resnično živeli. In kdaj je ta konec, nikoli zares ne vemo, zato izkoristimo vsak trenutek za to, da živimo svoje sanje in dopuščamo spečim potencialom v nas prosto pot, da se udejanjajo! Pogumno in ljubeče, vsak dan, vsak trenutek! Hkrati pa si dovolimo, da pri tem uživamo. Imeti spoštljiv odnos do tega, kar počnemo in se hkrati zabavati, je nekaj najlepšega, kar lahko podarimo sebi in drugim! ☺   

Vaja:

Na list papirja ali še boljše v svoj zvezek nariši štiri kolone.

V prvo kolono napiši 3 stvari, sanje ali ideje, ki jih želiš uresničiti in živeti, vendar jih trenutno ne (s čim manj besedami, jasno in kratko, tako da je tebi razumljivo).

V drugo kolono napiši za vsako od teh treh stvari, česa te je najbolj strah oz. kateri strah ti onemogoča, da bi to živela. Ta strah je lahko v obliki kakšne misli, prepričanja (npr. kaj vse se lahko zgodi, strah, da ti ne bo uspelo, da nisi dovolj dobra, da je zate že prepozno, da to drugi počnejo bolje …)

Zapri oči in začuti ta strah, sooči se z njim. Kje v telesu, ga najbolj čutiš (lahko v obliki tesnobe, bolečine, ščemenja, neprijetnega občutka, manjšega pretoka krvi …). V tretjo kolono napiši, kje v telesu ta strah ali nemir, anksioznost najbolj čutiš (npr. v prsnem košu, trebuhu, hrbtu, grlu …) in kako ga občutiš.

Nato pojdi v ta del z dihom: globoko vdihuj in izdihuj v ta del telesa in opazuj kaj se dogaja, brez da sodiš. Sprejemaj brezpogojno vse kar se dogaja (občutke, čustva, morda misli …). Ko boš ta del dobro predihala, ponovno pomisli na stvar, ki jo želiš živeti. Opazuj ali se je morda občutek strahu kakorkoli spremenil (zmanjšal, povečal, se je občutek prestavil v kak drug del telesa ali izginil…). Če je še kaj ostalo, ponovi postopek z dihanjem ali pa si predstavljaj, da vse kar ne potrebuješ (občutke, misli, čustva povezana s tem), daš v navidezne pisane balone in jih pošlješ iz telesa daleč stran, tako daleč, da jih ne vidiš več in se v enem trenutku razpočijo ter razblinijo v zraku. Ponovno pomisli na prvotno stvar in opazuj, kako se sedaj počutiš. Če je še vedno ostalo karkoli neprijetnega, sprejmi tudi to. Sčasoma in z vajo se stvari lahko spremenijo.

Nato si predstavljaj sebe, kako svoje sanje že živiš in že počneš, kar te veseli, kako si vesela ob tem in kako vse dobro teče. Začuti lepe občutke, ljubezen, radost in polnost ob tem, ko živiš svoje ideje, sanje in potenciale. Napolni svoje telo in vsako celico telesa s temi občutki in si dovoli začutiti kako je, če to živiš že SEDAJ, od tega trenutka dalje. Dovoli si prejeti in zaupaj.

V četrti stolpec napiši prve tri korake k uresničitvi tega »projekta« in zraven približno časoven okvir, do kdaj boš te korake izpeljala. Zapišeš lahko tudi lepe občutke, misli ali čustva, ki te ob tem navdajajo, optimistične ter pogumne.

Če se stvari ne bodo dogajale točno tako in točno ob tem času, kot si si prvotno zamislila, se ne obremenjuj. VZTRAJAJ in ZAUPAJ! Včasih se stvari začnejo dogajati še boljše, kot smo si lahko kadarkoli predstavljali in ob času, ki je najbolj primeren. Važno je, da podaš namero in narediš nekaj v tej smeri. Nato pa zaupaš in ostajaš odprta ter intuitivna za informacije, ki jih boš sproti prejemala na tej poti. In zapomni si, padci so enako pomembni kakor uspehi! Ključno je, kaj se naučimo iz njih. Majhni uspehi so enako dragoceni, kakor veliki, nauči se veseliti vseh. Nagradiš se lahko že za to, da si začela! Pomembna je pot in vse kar doživljaš na tej poti, koliko se učiš, uživaš, rasteš, daješ, prejemaš in ljubiš! Pa le pogumno! 

Ano Jurenec, avtorico tega članka, diplomirano psihologinjo in plesalko lahko kontaktirate na e-mail ana.jurenec@gmail.com, fb strani Ana Jurenec ali studio Eviana in po tel.št. 031/258-109. Preko pogovora vam pomaga pri vaši osebnostni rasti ter vas usmerja na življenjski poti ali pa vas preko giba in plesa vodi h globljemu zavedanju sebe, svojega telesa in duševnosti.