“Ne dovolite, da drugi slikajo po vašem platnu in tudi sami ne slikajte po tujih.”
Osebne meje so meje, ki jih postavljamo v odnosih in so ključnega pomena za občutek osebne identitete, za človekovo fizično in duševno zdravje ter kakovostne odnose. Osebne meje so nujno potrebne, da lahko prepoznamo sebe kot od drugih ločeno bitje, saj določajo določajo prostor, kjer se končam “jaz” in se začneš “ti”. Delimo jih na fizične in psihične. Fizične meje zadevajo naše telo, osebni prostor in zasebnost. Kršene so, ko nam nekdo stoji preblizu, se nas neprimerno dotika, bere naša osebna sporočila na telefonu ali računalniku, da o očitnem fizičnem in spolnem nasilju sploh ne izgubljamo besed.
Psihične meje ločujejo naše misli, čustva, potrebe, želje in vrednote od misli, čustev, potreb, želja in vrednot drugih ljudi. Neupoštevane so takrat, ko nas nekdo prepričuje, da ne čutimo prav, nam vsiljuje svoje občutke, ideje, vrednote kot edino pravilne. Ko žrtvujemo svoje potrebe, želje, da bi ustregli drugemu. Ko drug drugega krivimo za lastne občutke (Joj, kako si me razjezil!), namesto, da bi zanje samo prevzeli odgovornost. Ko nekoga krivimo za lastne težave ali prevzemamo odgovornost za njegove (Jaz sem kriva, da ne najdeš službe; morala bi ti bolj pomagati pri pisanju ponudb.) Tukaj imamo v mislih odnos dveh odraslih oseb. Normalno je, da odrasli otroku pomagamo uravnavati njegova čustva, dokler tega ne zmore sam in kdaj žrtvujemo svoje potrebe in želje, da bi izpolnili otrokove.
Odrasti pomeni prevzeti odgovornost za svoje življenje, tako v fizičnem kot psihološkem smislu. Kar pa je možno le, če imamo zdrav občutek za svoje osebne meje in meje drugega. Le tako lahko nehamo igrati
vlogo žrtve in rablja ter prevzamemo odgovornost za svoje življenje.
Če imate občutek, da vas nekateri ljudje ne spoštujejo in nekateri odnosi izčrpavajo, se vprašajte, katera vaša meja je bila prestopljena. Nekdo vas lahko izčrpa že s tem, ko govori brez premora, vam pa ne pusti do besede. Ali pa ne sprejme vašega prvega NE in vas prepričuje v nekaj, česar si ne želite. Morda vam že kar vsiljivo nudi svojo pomoč, ki jo končno sprejmete, bolj zaradi njega kot zaradi sebe. Potem pa vam naslednjič očita, kako se žrtvuje za vas, vi pa občutite mešanico jeze in krivde. Načinov za prestopanje meje je nešteto in vsak prestop je nasilje, pa naj bo to hoteno ali nehoteno, očitno ali prikrito. Morda pa ste tega že tako vajeni, da se vam neupoštevanje vaših meja zdi nekaj samoumevnega, oziroma sploh ne veste točno, kje naj bi bile te meje.
Kako vemo, da je nekdo prestopil našo osebno mejo ali pa smo mi prestopili njegovo?
Vsak prestop bomo najlažje prepoznali, če bomo pozorni na naše misli, čustva, telesne senzacije in vedenje, ko bomo z nekom v komunikaciji. Torej, če bomo čuječe osredotočeni na sedanji trenutek.
- Ko nekdo prestopi našo mejo, bomo najverjetneje začutili telesno nelagodje; morda bomo zardeli, se potegnili vase, obrambno prekrižali roke na prsih, stopili korak nazaj. Morda se bo pojavila misel: “Čakaj malo, to gre predaleč”. Verjetno bomo začutili nelagodje, strah, jezo, sram, morda mešanico večih občutkov. Glede na vse to in na naš prevladujoč komunikacijski slog (asertiven, agresiven, pasivno-agresiven, pasiven) se bomo potem odzvali.
- Kadar mi hote ali nehote prestopimo sogovornikovo osebno mejo, bomo na podlagi njegovega/njenega odziva pomislili: “Zdaj sem šel/šla predaleč” in začutili sram in nelagodje. Morda, pa nas bo glede na nivo odnosa prezgodaj spustila predaleč v svojo intimo. Takrat bomo najverjetneje pomislili: “Zakaj mi to razlaga, tega ne želim vedeti.” Pri tem bomo čutili katero od različic sramu.
- Za postavljanje meja v dialogu sta odgovorna oba sogovornika. Veliko lažje in učinkoviteje komuniciramo, če sta na obeh straneh osebi, ki jasno čutita svoje osebne meje in jih znata tudi na asertiven način skomunicirati. Le na ta način je sporočilo lahko jasno in odnosi kakovostni.
- Pri postavljanju meja moramo zdržati s čustvi, ki se nam pri tem pojavijo. Morda se bomo počutili krive, če zavrnemo kakšno prošnjo, morda nas je strah, da bomo osebo užalili in prizadeli. V takšnem primeru se lahko vprašamo, kaj bi si sami želeli. Da nekdo ustreže naši prošnji, le zato, ker se čuti stisnjenega v kot in potem do nas kuha tiho zamero ali, da prijazno zavrne vašo prošnjo (ne vas osebno!) in vajin odnos ostane nepoškodovan?
- Bolj ali manj uspešno smo se meje naučili postavljati v naši primarni družini. Pri nefunkcionalnem postavljanju meja v družini obstajata dve skrajnosti. Lahko, da ni bilo nobenih razmejitev med starši in otroci, vsi so vedeli vse o vseh, ni se spoštovala posameznikova intima. Družine, ki so notranje brez razmejitev, ponavadi postavijo strogo in rigidno zunanjo mejo v smislu, da je treba varovati družinske skrivnosti, natančneje zlorabe, ki so pogosta posledica družinske dinamike brez zdravih razmejitev.
Druga skrajnost so družine, kje vsak član deluje kot samotni otok. Vsaka intima je prepovedana. Ne delijo svojih misli, čustev, nežnosti. Takšne družine delujejo izredno hladno. Zdravo ravnovesje je doseženo takrat, ko družina ujame pravo ravnovesje med povezanostjo in intimo. Za postavljanje in ohranjanje meja v družini sta odgovorna starša.
Ne glede na to iz kakšne družine izhajamo, se zdravega postavljanja meja lahko naučimo. To pa je seveda proces, ki zahteva svoj čas in našo pripravljenost spoznavati sebe in ozaveščati svoja prepričanja zgrajena na preteklih izkušnjah. Pri tem vam je lahko v veliko pomoč psihoterapija.
Originalni članek najdete na spletni strani Marije Remškar, doktorandke zakonske in družinske terapije, ki izvaja individualne, partnerske in družinske terapije. Za več informacij lahko obiščete njeno spletno stran Psihoterapija MR.
