Preberite si poučno zgodbo o jezi …

Nekega dne je učenec vprašal učitelja: “Tako moder si, vedno dobre volje, nikoli se ne jeziš. Pomagaj mi, da tudi jaz postanem tak.” Učitelj je pistal in prosil učenca, naj prinese krompir in vrečo za krompir. “Ko se na nekoga jeziš in se razburjaš, vzemi en krompir, nanj napiši ime človeka, na katerega se jeziš, potem pa daj ta krompir v vrečo,” je dejal učitelj in učenec je pristal na to. Minilo je nekaj časa. Vreča se je polnila s krompirjem in postala temu primerno težka. Zelo težko jo je bilo s sabo nositi naokrog. Poleg tega pa je krompir začel gniti, zato se je širil tudi neprijeten vonj. Učenec je tako nekega dne prišel k učitelji in dejal: “Nemogoče je to nositi s seboj. Vreča je pretežka in krompir je zgnil.” Učitelj pa mu je odgovoril: “Enaka stvar se dogaja v tvoji duši. Ko se na nekoga jeziš, razburjaš, se v tvoji duši ustvarja težko breme, čeprav tega ne opaziš takoj. Toda sčasoma breme postaja vse večje. Postopki se spreminjajo v navade, navade v značaj, ki ustvarja sporočila, ki zaudarjajo. In zlahka bi pozabili na to breme, če ne bi postalo pretežko, da ga ves čas nosimo s sabo. Dal sem ti priložnost, da s strani pogledaš na celoten proces. Zato vsakič, ko se odločiš, da se boš prepiral, se jezil ali nekoga užalil, premisli, ali res potrebuješ to breme, da ga boš nosil s seboj!