Številni starši delajo napako, da se vidijo kot partnerja svojega otroka, in vse počnejo skupaj z njim. Pri tem pa se otrok nikakor ne more naučiti kako stati na svojih lastnih nogah in se tudi ne more naučiti, kako se spopadati z razočaranji. To se potem pogosto pokaže v osnovni šoli, na primer ko ima otrok težave pri matematiki. “Starši kosilnice” seveda želijo, da se otrok izboljša, pazijo na to, da ima opravljene domače naloge, skupaj z otrokom veliko vadijo in se učijo. Toda kljub temu otrok dobiva eno slabo oceno za drugo. “Tega danes številni otroci ne morejo prenesti. To je za njih preprosto neznosno, saj se je mama ali oče skupaj z njim tako intenzivno pripravljal, toda na koncu vseeno ni bilo uspeha,” je za Focus še povedal Hurrelmann.
Dobro namerna pomoč staršev tako hitro postane težava. Z nenehnim učenjem skupaj z otrokom so se starši v zadevo močno vpletli. Številni se sploh ne zavedajo, da zaradi tega otrok otrok občuti velik pritisk in dobi občutek, da starši od njega pričakujejo boljši rezultat kot pa to kar je pokazal. “To, da imajo starši tako velika pričakovanja, je seveda veliko breme za otroka. Hkrati pa to onemogoča, da bi si otrok upal delati napake in si jih tudi upal priznati. Številni imajo občutek, da si ne smejo privoščiti nobene napake, saj bodo sicer svoje starše s tem prizadeli in razočarali,” še pravi Hurrelmann.
Otroci sami sebe ponižjo, da jih ne bi kdo drug prizadel
Otroci so pripravljeni storiti takorekoč vse, da bi dobili ljubezen in priznanje ter ponos svojih staršev. V evolucijskem smislu so si tako zagotovili svoje preživetje. In to potrebo imajo otroci še danes. Da bi pokazali, kako sposobni so, so pripravljeni otroci storiti vse in še več. In če to res storijo, a vseeno ne dobijo priznanja staršev, jih to zelo prizadane. Nekateri skušajo tej bolečini ubežati tako, da že vnaprej sami sebe ponižajo in rečejo: “Tako ali tako nisem dober v matematiki.” Tako se nekako zaščitijo pred očitki in sodbo staršev. V resnici pa se ti otroci sramujejo zaradi svojih neuspehov. Ne le pred starši, ampak se sramujejo tudi pred sošolci in celo sami pred sabo: “Otroci ne sodelujejo pri pouku, da bi tako skrili svoje neznanje pred drugimi, in se otepajo domačih nalog, da si ne bi bilo treba priznati, da snovi preprosto ne razumejo,” je pojasnila Katharina Melbeck-Thiemann iz poklicnega združenja nemških psihologov in psihologinj za časopis “Süddeutschen Zeitung” že pred leti. Ko enkrat to razumemo, je neverjetno žalostno, kaj ti otroci, pogosto seveda nezavedno, prestajajo. Seveda “starši kosilnice” s svojim obnašanjem ne želijo svojim otrokom tega storiti, zato je tako zelo pomembno, da se starši svojega obnašanja začnejo zavedati in samokritično preverijo, ali svojemu otroku dopuščajo dovolj prostora, da razvije svojo osebnost, ali pa so pri nekaterih stvareh res preveč agresivni.
Namesto da poskušajo vsako situacijo nadzorovati, bi morali starši raje svojemu otroku dati jasno vedeti, da mu zaupajo, meni Hurrelmann: “Tak odnos je zelo pomemben, saj da otroku vedeti, da je odgovoren sam zase.”
Starše danes je bolj strah kot pa generacijo staršev pred njimi
Hkrati pa se moramo vprašati, kje tiči razlog za tako obnašanje. Zakaj imajo starši težave s tem, da zaupajo v kompetentnost svojih otrok? Zakaj ima vse več staršev občutek, da morajo vse nadzorovati – tudi tako, da skupaj z otroci delajo domače naloge? Ena od razlag pravi, da je starše danes bolj strah kot pa je bilo generacijo staršev pred njimi. Strah pred nevarnostmi. Strah pred neuspehom. Strah pred izključenostjo. Morda imajo sami slabe izkušnje iz svojh šolskih časov. Morda pa si preprosto želijo, da bi bilo njihovim otrokom v vsakem pogledu v življenju bolje kot je bilo njim.
Kdor ima otroke, zagotovo pozna ta strah in ga lahko razume. Toda ta strah je treba premagati. Da ne bo obremenjeval naših otrok in jim onemogočal, da bi se razvili v čudovite osebnosti, kar tudi v osnovi so, in to popolnoma brez naše pomoči.
In morda je prav je to najtežja, a hkrati najpomembnejša naloga staršev!