Ljudje smo pogosto naravnani k temu, da želimo stvari razumeti. Zato stvarem dajemo »nalepke«, jih »predalčkamo«, razlagamo in jim skušamo dati pomen. »Bistvo je očem nevidno«, je napisal francoski pisatelj Antoine de Saint-Exupéry v svojem znamenitem delu Mali princ in bolj, ko to razumemo, globlji pomen dobi življenje. Naravnani smo tudi k ekstremom polov, saj je za naš razum včasih lažje razlagati stvari zgolj črno-belo, prav-narobe, da-ne, itd. Prava pesem našega življenja, duše in srca pa je vselej nekje vmes. Lepota življenja se skriva v vseh barvah med črnim in belim, v mavrici, v vsem kar je med prav in narobe ter med da in ne. Si sploh dovoliš pogledati in začutiti kaj je vmes, si dovoliš zares živeti pesem svoje duše?
V današnjem svetu »površinskosti« je včasih težje najti in ohranjati globino…
Pogosto se zdi, da dandanes vse temelji na tem, kako je videti na zunaj. Kot, da bi želeli dokazati, kako uspešni, lepi in srečni smo ljudje. Večina svoje fotografije objavlja na spletnih omrežjih, dokazuje svoje uspehe, napredke, kaže svoje zaroke, poroke, poljube, telesa, … Vendar kaj vse leži za vso to površinsko etiketo? Kaj vse je v ozadju in kaj resnično smo in doživljamo ljudje, ko odstranimo večino te družbene podobe? Bistvo je veliko globlje in bolj in bolj, ko prihajamo v stik s seboj, bolj in bolj postajamo«tihi«. Ni več potrebe po tem, da bi komurkoli dokazovali karkoli. Srečnejši in mirnejši postajamo v svojem bistvu in kar naenkrat nas vsa ta tehnologija in »zunanji blišč« ne privlači več tako močno. Vedno bolj čutimo blišč znotraj sebe in dovolimo si zajadrati globlje v skrivnosti naše duše, srca, odnosov, življenja …
Kaj pravzaprav pomeni »sprejeti paradoks življenja«?
Naj podam primer. Vsak od nas se je verjetno že kdaj vprašal: »Je življenje resnično v naprej determinirano, obstaja usoda ali pa imamo popolno svobodo in popolnoma sami ustvarjamo naša življenja?« To sta ponovno dva pola, dva ekstrema in ne eden ne drugi sam po sebi verjetno ne more biti zadovoljiv za razlago globine življenja. Skrivnost je ponovno v kombinaciji obojega, v tem, da sta usoda in svoboda pravzaprav dva pola istega kovanca. Seveda imamo popolno svobodo, da usmerjamo naša življenja, vendar tudi to je del naše usode. Seveda obstaja usoda, vendar znotraj nje se svobodno odločamo in ponovno je to del naše usode, da se odločamo ravno tako, da razmišljamo ta trenutek ravno o tem, itd. In to je primer paradoksa življenja. Vsak pojav je do neke mere paradoksalen in relativen. Odvisno iz katerega zornega kota gledamo. Bolj, ko smo odprti za več zornih kotov, dimenzij, občutkov, lažje shajamo z življenjem, saj vemo, da vedno obstaja nasprotje vsega.
Kako nam lahko to pomaga?
V psihologiji in v terapevtskem ter svetovalnem procesu se psihologi pogosto srečujemo s primeri in težavami klientov, ki izhajajo ravno iz tega črno-belega mišljenja. Ljudje si lahko ustvarjamo veliko težav s tem, ko gledamo in razmišljamo samo črno-belo ali samo iz enega, največ dveh zornih kotov. Naloga nas psihologov je, da kliente vodimo do spoznanja in uvida, da obstaja več odgovorov na vprašanje, več rešitev za težave in da obstaja paleta barv med črno-belim mišljenjem. Ko si ustvarijo širši pogled na njihovo situacijo in življenje, lažje sprejmejo sebe, svoja čustva, misli in življenjske situacije, hkrati pa lažje sprejemajo tudi druge ljudi okoli sebe, njihove situacije, njihova mišljenja, ravnanja, občutke … Kar naenkrat lahko globlje zadihajo, njihov korak postane lahkotnejši in težave postanejo rešljive.
Nasmeh življenju
Ko živimo na ta način, vidimo, da ne obstaja samo en prav in da obstaja nešteto resnic. Spoznamo, da je meditacija in čas zase enako pomemben kot odnosi in čas za druge. Uvidimo, da je ljubezen do drugih enako vredna kot ljubezen do nas samih. Sprejmemo tudi deževne dni, saj vemo, da sta tako dež kot sonce v naravi potrebna za življenje rastlin, enako kot so naše solze in radost ter nasmeh potrebni za rast. Postanemo bolj potrpežljivi, sprejemljivi in mirni, zaradi tega pa tudi bolj efektivni, pogumni in močni, kadar je to potrebno. In ko zagledamo mavrico, se zavemo, da sta tako dež kot sonce potrebna za paleto pisanih barv na nebu. Uvidimo, da so tako težke kot lahko prehojene poti potrebne, da rastemo in živimo polnost tega našega čarobnega ter skrivnostnega življenja.
Ano Jurenec, avtorico tega članka, diplomirano psihologinjo in plesalko lahko kontaktirate na e-mail ana.jurenec@gmail.com, fb strani Ana Jurenec ali studio Eviana in po tel.št. 031/258-109. Preko pogovora vam pomaga pri vaši osebnostni rasti ter vas usmerja na življenjski poti ali pa vas preko giba in plesa vodi h globljemu zavedanju sebe, svojega telesa in duševnosti.
