Tuna v solati, tuna v sendviču, tuna na pici, tuna na testeninah, tunin zrezek in tunina pašteta. Meso te priljubljene ribe se tudi pri mnogih Slovencih znajde na (skoraj vsakodnevnem) meniju. Zakaj je prekomerno uživanje tunine lahko škodljivo in kdaj sploh je preveč?

Tuna je velika mesojeda riba in je v morskem ekosistemu precej visoko na prehrambeni lestvici. To pa pomeni, da je pojedla mnoge manjše ribe, ki so pojedle še manjše živali. Obremenjenost organizma s težkimi kovinami, predvsem z živim srebrom, pa narašča z vsako stopničko v prehrambeni verigi, saj se v veliki meri zadržijo v tkivu.

Tunina prekomerno obremenjena z živim srebrom

FDA (Food and Drug Administration), organizacija za varnost živil in zdravil na ameriškem trgu, je pred desetimi leti izdala opozorilo nosečnicam, doječim mamam, malim otrokom in ženskam, ki nameravajo v bližnji prihodnosti zanositi, naj močno omejijo uživanje tunine. Tudi za ostale ljudi pa so prekomerne vrednosti živega srebra in drugih težkih kovin v organizmu dolgoročno škodljive.

Čeprav to ne pomeni, da je tunina zaradi tega škodljivo živilo (njene prehrambene lastnosti pri zmerni konzumaciji prevladajo nad negativnimi), je ni priporočljivo uživati vsak dan, saj telo le stežka in počasi izloča težke kovine in se te lahko ‘skladiščijo’. Gre torej za še eno od mnogih sicer zdravih živil, ki jih ne smemo jesti prepogosto. To pomeni, da tunina kot del razgibane in pestre prehrane, ni problematična.

Nekatere druge ribe, ki iz istih razlogov, kot tuna, vsebujejo večje količine živega srebra in drugih težkih kovin so: morski pes, mečarica, skuša, šur. Gojene ribe, ker jih hranijo s krmo in ne jejo divjih morskih rib, nimajo povečane vsebnosti težkih kovin.

Zanimivost: hruške naj bi pomagale čistiti telo strupov in težkih kovin, kot sta živo srebro in kadmij. Po vsaki konzervi tune torej hruško za posladek.