Parkinsonova bolezen je druga najpogostejša nevrodegenerativna bolezen, katere vzrok še ni znan. Zaradi propadanja dopaminskih nevronov v možganih bolezen nenehno napreduje in je ni možno popolnoma ozdraviti. Zdravljenje je treba prilagajati potrebam in stanju bolnika, še zlasti pa je pomembno, da dovolj zgodaj opazimo znake napredovanja bolezni.

Po navedbah medicinske stroke se lahko Parkinsonova bolezen pojavi kadarkoli – od adolescence do visoke starosti. Najpogosteje je diagnosticirana med 60. in 70. letom. Redko zbolijo ljudje, ki so mlajši od 50 let. Bolezen največkrat odkrijejo po 55. letu starosti, število na novo ugotovljenih obolelih pa strmo narašča po 60. letu.

Simptome Parkinsonove bolezni stroka deli na motorične in nemotorične. Glavni motorični simptomi so upočasnjeno gibanje, mišična togost, tresenje in motnje ravnotežja. Med številni nemotorični simptomi pa so tudi čustvene motnje, psihoze, motnje spanja, prebavne motnje, urogenitalne in kardiovaskularne težave ter različne težave s čutili.

Potek Parkinsonove bolezni je različen. Težko je napovedati, kako se bo bolezen spreminjala in kako bo vplivala na bolnika in njegove bližnje. Simptomi se lahko spreminjajo in stopnjujejo – težave na eni strani telesa se lahko razširijo še na drugo stran ali pa se pojavijo dodatni simptomi. Bolezen ni nalezljiva in se ne prenaša z ene osebe na drugo.

Za zdravljenje Parkinsonove bolezni so na voljo različne vrste zdravil. Katero bo zdravnik predpisal, je odvisno od številnih dejavnikov, denimo od starosti bolnika in tega, ali so prisotne še druge bolezni. Zdravljenje je prilagojeno posameznemu bolniku. Tako imata dva bolnika z enakim trajanjem bolezni lahko predpisana popolnoma različna zdravila ali različne odmerke enakih zdravil.

Z ustreznim zdravljenjem in komplementarnimi terapijami se lahko napredovanje Parkinsonove bolezni upočasni. Bolniki in njihov bližnji lahko pomoč in podporo dobijo tudi v Društvu Trepetlika, ki že od leta 1990 združuje bolnike s parkinsonizmom in drugimi ekstrapiramidnimi motnjami, njihove bližnje in podporne člane.

Društvo ima sedež v Ljubljani, svoje dejavnosti pa je razširilo tudi na Maribor, Celje, Kranj, Novo Gorico in Novo mesto. Poleg združevanja ljudi s podobnimi zdravstvenimi težavami, je glavni namen društva predvsem izobraževanje bolnikov in njihovih svojcev o novostih s področja zdravljenja ter seznanjanju z načini lajšanja življenja bolnikov. Pri tem društvo tesno sodeluje s strokovnjaki.

Sicer je Parkinsonovo bolezen leta 1817 prvič opisal angleški zdravnik James Parkinson v svojem eseju. Poimenovanje Parkinsonova bolezen pa je leta 1867 prvič uporabil francoski nevrolog Jean-Martin Charcot. Bolezen je najpogostejša med belopoltimi prebivalci Evrope in Severne Amerike, pogostejša je pri moških.

Stroka je med drugim ugotovila, da lahko uživanje kave in pijač s kofeinom zmanjša tveganje za pojav Parkinsonove bolezni, vnos mlečnih izdelkov, maščob – še zlasti živalskih – in debelost pa lahko povečajo verjetnost za pojav bolezni.