Za začetek: kaj so sploh vitamini?

Vitamini so biološki kompleksi, so biokemične interakcije na več ravneh, čigar akcije so odvisne od številnih spremenljivk v biološkem okolju. Učinek vitamina ter njegova aktivnost se zgodi samo, če so izpolnjeni vsi pogoji v tem okolju, ob prisotnosti vseh potrebnih ko-faktorjev in komponent celotnega vitaminskega kompleksa, ki nato delujejo skupaj. Aktivnost vitamina je še celo več od vsega tega, vključuje tudi “tajming”, se pravi učinek je odvisen tudi od časovne komponente. Vitamini ne morejo biti izolirani od svojih lastnih kompleksov in še zmeraj opravljati svojih specifičnih življenskih funkcij v celicah. Ko so izolirani v umetni obliki, ki je namenjena prodaji, kot npr. askorbinska kislina (vitamin C), se taki sintetiki obnašajo v telesu kot droge, mišljeno na mikroravni. to niso več vitamini in napačno jih je tako imenovati. Vitamin je: delujoč proces, ki vsebuje hranilo, encime, koencime, antioksidante ter mikroelemente minerale aktivatorje. Tako definicijo je postavil že Royal Lee leta 1956. (What is a vitamin?)

Celostni vitamin ali sintetični frakcionirani

Še vedno na primeru vitamina C: velika večina virov enači vitamin C in askorbinsko kislino kakor bi bila eno in isto pa nista, daleč od tega. Askorbinska kislina je izolat, frakcija, destilat naravno prisotnega vitamina C. Kompleks naravnega vitamina C poleg askorbinske kisline kot nekakšnega ovoja sestoji iz faktorjev K,J,P, tirozinaze, askorbinogena, rutina, bioflavonoidov ter ostalih komponent. Dodatno morajo biti prisotni še mineralni ko-faktorji v primernih količinah. Če katera izmed teh komponent manjka, ni vitamina ni vitaminske aktivnosti. Če so manjkajoče komponente prisotne drugje v telesu, jih organizem uporabi za to, da lahko sproži vitaminsko aktivnost. Askorbinska kislina je del vitamina C, nekakšen antioksidantni ovoj, ki ščiti ostale funkcionalne dele vitamina pred oksidacijo in razpadanjem. Oblika askorbinske kisline, ki jo srečujemo v vseh možnih vrstah prehranskih dopolnil ter kot aditiv v prehrambenih izdelkih, je sintetična kopija askorbinske kisline naravnega kompleksa vitamina C, se pravi kopija samo ene komponente, kar pomeni da to nikakor ni vitamin C.

Sintetična oblika pa kot veste, pomeni da ne obstaja v naravi, je umetno proizvedena, v primeru askorbinske kisline v večji tovarni, kjer nato kupujejo vsi možni proizvajalci prehranskih dopolnil, ki potem “svojo” askorbinsko kislino zapakirano tako ali drugače, oglašujejo kot najboljši vitamin C. Mimogrede, askorbinska kislina je derivat koruznega škroba, zato je tudi velika verjetnost če gre za ameriški izvor, da je narejena iz gensko spremenjene koruze.

Bistvena je tudi razlika med vitaminom in vitaminsko aktivnostjo. Vitamin je samo biokemični kompleks, vitaminska aktivnost pa so dejanske biološke in celične spremembe, ki se zgodijo, ko so izpolnjeni vsi pogoji za delovanje vitamina.

SINTETIČNI VITAMINI, LE MRTVE KEMIKALIJE!

Zveni nenavadno, vendar so vitamini dosti več, kot le sintetične frakcije, kot smo naučeni. Askorbinska kislina za katero v dobri veri mislite da je vitamin C, ki ga kupite kot prehransko dopolnilo v različnih artiklih je le kemična kopija naravne askorbinske kisline, kateri je le del vitamina C. Pravi naravni vitamin C je del nečesa živega, zato vpliva na življenje, potreben je v majhnih količinah in nikoli ni toksičen, tudi v večjih količinah ne. Sintetični pa nasprotno, kot derivat koruznega škroba, toksičen v večjih količinah ter samo še en tujek v telesu.

Večina vitaminov ne more biti ustvarjena v telesu, v telo morajo priti oralno s hrano. Najboljši viri so seveda živila bogata z vitamini. Dandanes je očitno, da zaradi zemlje, ki je bolj siromašna z minerali kot nekoč, zaradi uporabe pesticidov ter onesnaženja zraka, imajo živila dosti manjšo hranilno vrednost, kot pa npr. pred 50-imi leti.

Trženje sintetičnih izdelkov številnih proizvajalcev je posledično odgovorno za nastanek mita, da so lahko vsi vitamini in minerali izolirani, da lahko izmerijo natančne količine in jih nato vstavijo v izdelke, ki nam nato seveda zelo koristijo. Nič ni dlje od resnice. Vitamini, minerali ter encimi delujejo sinergistično med sabo, zato če le kateri od njih manjka, je metabolični proces oviran.

In kakšna je filozofija proizvajalcev teh sintetičnih “vitaminov”, katerih edino gonilo je profit? Skozi različne medijske ter oglaševalske kanale vas prepričajo, da jih potrebujete bolj kot si mislite ali zakaj ni dobro da jih še nimate, da njihovi so pa superiornejši od konkurence, pa čeprav izvirajo od istega večjega proizvajalca. V glavnem je vse marketing. Živila, ki so obogatena z vitamini ali so jim dodani vitamini, npr. mleko, žitarice, sladke pijače, so tipičen primer marketinške prevare, ko plačate več za izdelek, katerega so pošpricali s sintetičnim sprejem. Taka živila so ničvredna – pomislite, če potrebujejo dodane vitamine, potem lahko stavite, da je to že mrtva hrana.

Se čudite kako to, da še nikoli niste slišali za razliko med naravnimi in umetnimi vitamini? Ni se vam treba, ker veliki večini to ni znano, tudi zdravnikom, nutricionistom, fitnes ekspertom ne. Se pravi, da je marketing proizvajalcev zelo učinkovit.

Beta-karoten

Rdeče-oranžni pigment v sadju in zelenjavi, antioksidant, katerega lahko telo spremeni v vitamin A. Finska študija na 30.000 osebah je potrdila, da sintetična kopija beta-karotena, ne samo da ni imela nobenega učinka naravnega antioksidanta, kakor je npr. zaščita srca in ožilja ter pljuč pred prezgodnjim staranjem, temveč se je to tveganje še nekoliko povečalo. Zakaj? Sintetične snovi so težek zalogaj za organizem, ker šokirajo imunski sistem, ledvica in jetra pa se trudijo razgraditi in odstraniti iz telesa tako mrtvo kemikalijo. Sintetična kopija beta-karotena ima negativen učinek na telo.

Vitamin A

Naravni vitamin A deluje skupaj z mnogimi drugimi prisotnimi komponentami kot so:

retinoli retinoidi retinali karotenoidi karoteni vitamini C,E,B,D encimi, minerali;

Sintetična verzija vitamina A, ki ga še danes od svojega nastanka leta 1931 izdeluje tudi švicarski farmacevtski gigant La Roche, pa je v glavnem retinol, retinal ali retinojska kislina, se pravi samo delec vitamina, ki ni sposoben opravljati bioloških funkcij. Pri tej sintetični verziji obstaja pri megadozah nevarnost toksičnosti, hipervitaminoze in s tem cela vrsta stranskih učinkov, kot so: slabenje imunskega sistema, bolečine v sklepih, osteoporoza, itd.

Vitamin D

Imenovan tudi sončni vitamin, v bistvu sploh ni vitamin ampak steroidni hormon, ki ga vnesemo v telo preko sončnih žarkov, hrane ali dopolnil. Zadnje čase velja za enega najpomembnejših vitaminov zaradi znanstveno dokazane povezave med pomanjkanjem vitamina D ter tveganjem za nastankom raka. Vitamin D vpliva na približno 10% genov v človeškem telesu, posledično tudi na veliko bolezni povezanih z geni.

Daleč najboljši vir vitamina D je sonce, vendar samo ko je nad kotom 50 stopinj nad obzorjem, ker drugače ozonski plašč odbije koristne UVB žarke in v kožo prodrejo samo škodljivi UVA žarki. Zato dolgo sončenje, ko je sonce pod kotom 50 stopinj, ni priporočljivo, ko pa je višje od 50 stopinj nad obzorjem, pa je direktna izpostavljenost soncu koristna nekje 15 minut dnevno in to brez sončne zaščite v obliki kreme za kožo. Pri daljši izpostavljenosti pod močnim soncem, tudi koristni UVB žarki lahko povzročijo opekline.

Pozimi, ko je sonce prenizko oziroma ga bolj ali manj ni, vam ostaneta za dovolj vitamina D, še varni solarij in prehransko dopolnilo. Varni solarij pomeni, da so žarnice v solariju nastavljene tako, da sevajo čim manj škodljivih UVA žarkov in čim več UVB žarkov, se pravi obrnjeno razmerje, kot je ponavadi v običajnih solarijih. UVA žarki sicer povzročijo porjavitev kože. Prehransko dopolnilo vitamina D obstaja v dveh variantah: D2 in D3, ker pa je D3 (holekalciferol) 87% bolj učinkovit od D2, je ta logična izbira. Težava pri dopolnilu je ta, da kakor je pomanjkanje vitamina D škodljivo, enako velja tudi za predoziranje, ki ga z dopolnilom zlahka dosežemo. Toksičnost vitamina D je neločljivo povezana s pomanjkanjem vitamina K2, kajti oba vitamina delujeta sinergistično. Se pravi brez vitamina K2, v smislu optimalnega zdravja sam vitamin D nima tistega optimalnega učinka, še posebej ko se gre za kalcij, kajti pravilno nalaganje kalcija v kosti, je odvisno od prisotnosti obeh omenjenih vitaminov. V nasprotnem primeru prihaja do kalcifikacije arterij.

Vitamin E

Termin vitamin E se nanaša na najmanj deset maščobotopnih antioksidantnih sestavin, ki se delita na dve glavni skupini molekul: tokoferole in tokotrienole. Vsaka od teh dveh skupin ima pet podskupin ali štiri oblike: alfa, beta, gama, delta in epsilon.

Vsaka od teh desetih podskupin ima svoje unikatne biološke učinke. Za maksimalni učinek vitamina E je idealno, da je prisotnih vseh deset podskupin, čeprav so koristi tudi od posameznih oblik ali nekaj od njih. Seveda je odveč pripomniti, da pri sintetični obliki vitamina E to ni mogoče. Naravni vitamin E je označen z oznako d, npr. d-alfa tokoferol, sintetični pa z oznako dl, dl-beta tokoferol. Za stabilizacijo vitamina E se uporabljata sukcinilna ali ocetna kislina in takrat se ime tokoferol spremeni v tokoferil. Težava pri sintetični obliki je ta, da npr. dl-alfa tokoferol, ki je ena pogostejših sintetičnih oblik pride v konflikt z nekaterimi ostalimi naravnimi oblikami vitamina E ter zmanjša ali izniči le te.

Sintetični tokoferol se proizvaja s kemično sintezo ali z ekstrakcijo iz: koruze, soje, bombaža, riža, olja pšeničnih kalčkov; torej, če je izvor ameriški, je velika verjetnost, da vsebuje gensko spremenjene organizme.

Vitamin K

Maščobotopni vitamin, sicer najbolj poznan po v vlogi, ki jo ima pri strjevanju krvi, vendar pa je bistven za gradnjo močnih kosti, preprečevanju bolezni srca ter še mnogih drugih. Vitamin K deluje sinergistično z vitaminom D, torej če primanjkuje enega ali drugega, noben ne deluje optimalno.

Obstajajo trije tipi vitamina K: Vitamin K1 (filokuinon), nahaja se v rastlinah, še posebej v zeleni zelenjavi, absorbira se naravnost v jetra in skrbi za strjvanje krvi. Vitamin K2 (menakuinon), superiorna oblika vitamina K, proizvaja ga bakterija v črevesnem traktu, preide naravnost v tkiva, kosti in stene rdečih krvničk. Prav tako se nahaja v fermentirani hrani, s katero lahko najlažje povišamo nivo vitamina K2 v telesu. Vitamin K3 (menadion), sintetična oblika, ki je lahko toksična, zato ni priporočljiva.

Vitamin K2 v tandemu z vitaminom D, preprečuje kalcifikacijo arterij in s tem posledično nastanek kardiovaskularnih bolezni. Vitamin K2 je zelo pomemben pri gradnji močnih kosti, predvsem s tem, ko je pomemben faktor pri funkciji kalcija, njegovi pravilni integraciji v kosti, preprečevanju osteoporoze. K1 in K2 dokazano preprečujeta nastanek rakavih celic. Ker je vitamin K topen v maščobi, potrebuje maščobo pri absorbciji.

B KOMPLEKS

Vitamin B12 Energijski vitamin, vodotopen, v telesu potreben za številne vitalne funkcije, med drugim: za produkcijo energije, formacijo krvi, sintezo DNA ter formacijo mielina, snovi ki je bistvena za zaščito živčnih končičev ter komunikacijo med njimi.

Vitamin B12 ali znanstveno tudi kobalamin je zelo velika molekula, največja med vitamini. Proizvajajo ga samo bakterije, ki živijo v zemlji, vodi in prebavnih traktih živih bitij. Za razliko od ostalih vodotopnih vitaminov, ki se dokaj hitro izločijo skozi urin, pa ima to lastnost, da se lahko v telesu shrani in sicer v jetrih, ledvicah in ostalih tkivih. V tej navidez dobri lastnosti se skriva nevarnost in sicer, da se simptomi pomanjkanja tega vitamina pokažejo šele čez približno sedem let, seveda kot posledica slabe diete ali neučinkovite absorbcije vitamina B12. Po tem času se lahko zgodijo nepovratne nevrološke poškodbe zaradi pomanjakanje produkcije mielina.

Vitamin B12 je v bistvu ko-encim, se pravi drugi encimi ga potrebujejo za svoje funkcije. Že prej omenjeni kobalamin postane pravi vitamin B12 šele po obvezni pripojitvi še ene molekule in tako postane ali cianokobalamin, metilkobalamin, adenosilkobalamin, akvokobalamin, nitritokobalamin ali hidroksokobalamin. Samo dva od teh kobalaminov, metilkobalamin in adenosilkobalamin, sta aktivna ko-encima v telesu, čeprav ima telo sposobnost tudi druge kobalamine pretvoriti v ti dve obliki, vendar se učinkovitost zmanjša. Najbolj pogost pri dopolnilih je bil do zdaj zaradi svoje stabilnosti cianokobalamin, zdaj pa je na voljo že aktivna oblika metilkobalamin v obliki spreja ali tablet, ki se nastavi pod jezik in se tako hitro absorbira v krvni obtok preko drobnih kapilar. Tak način je potreben, da se enostavno preskoči izjemno zapleten in kompleksen proces v prebavilih, ki je obenem zelo pogost razlog za neučinkovito absorbcijo vitamina B12 pri mnogih.

Vitamin B12 je zloglasni vitamin v krogih vegetarijancev, še bolj pa veganov, zaradi dejstva, da čeprav obstajajo nekateri redki rastlinski viri tega vitamina, ki pa so v oblikah z zelo majhno biološko vrednostjo in so praktično neaktivni, so živalski viri bistveni za pravilno absorbcijo tega vitamina. Torej je dejstvo, da morajo vsaj vegani obvezno jemati prehransko dopolnilo. Čeprav se nekaterim ne zdi, da bi sploh morali dobivati B12, še posebej ker simptomi pomanjkanja leta niso vidni, pa občutek vara, kajti do takrat ko se simptomi pokažejo, je lahko veliko škode že storjene, še posebej pa je nevarno za novorojenčke mater, ki trpijo pomanjkanje vitamina B12 ter se tega ne zavedajo in posledično ne jemljejo dopolnil. Posledice za otroka so lahko hude: od zaostalosti v razvoju, slabših kognitivnih sposobnostih, anemiji, večji izpostavljenosti boleznim, itd.

Mogoče tukaj tiči razlog zakaj ogromno nosečnic, ki drugače ne jedo hrane iz živalskih virov iz nepojasnjenega vzroka dobi željo po mesu samo za dobo nosečnosti. Drugače pa sem zasledil še en zanimiv vir vitamina B12, za katerega sicer ne vem ali je primeren za vegane, pomaga pa nekaterim ljudstvom v tretjem svetu, kjer primanjkuje mesnih virov. Gre za nekatere vrste insektov, ki vsebujejo zelo veliko vitamina B12 in tehnično gledano niso meso.

Ostali B vitamini

Tiamin B1 – ko-encim pri razgradnji sladkorjev in amino kislin, najbolj značilna oblika je tiamin pirofosfat, potrebujejo ga vsa živa bitja, sintetiziran je v bakterijah, gljivah in rastlinah. Sintetična oblika je ponavadi tiamin mononitrat. Občutljiv na toploto in alkalne pogoje. Danes pomanjkanja tiamina v okolju z zadostno prehrano ni.

Riboflavin B2 – centralna komponenta dveh aktivnih kofaktorjev: flavin mononukleotida (FMN) ter flavin adenin dinukleotida (FAD), potrebnih za razne encimske reakcije in aktivacije nekaterih vitaminov. Je izjemno stabilen, tudi pri kuhanju ne razpade ampak preide v vodo od kuhanja, razpade pa če je izpostavljen svetlobi. Pomanjkanja riboflavina praktično ni več, pa tudi predozirati se je težko, ker se slabše absorbira. Če ga je preveč, se izloči skozi urin, kar ga obarva v neonsko rumeno.

Niacin B3 – včasih nikotinska kislina, sintetiziran že sredi 19. stoletja, zelo stabilen in nanj ne vplivata kuha ali način shranjevanja. Prvi sintetiziran vitamin. Proizvajalci kruha zlobirali spremembo imena iz nikotinske kisline, v niacin, zato da ne bi ljudje mislili, da kruh vsebuje nikotin.

Pantotenska kislina B5 – relativno stabilni vodotopni koencim, občutljiv na vročino pod določenimi pogoji. Razen pri stradanju, težko pride do pomanjkanja vitamina B5. Obstaja tudi teorija, po kateri lahko organizem na nek način reciklira vitamin v telesu. Provitamin B5, D-Pantenol je pogost v kozmetiki, zato od tu tudi ime linije šamponov Pantene.

Piridoksin B6 – vse oblike vitamina B6 se v telesu konvertirajo v koencim piridoksal fosfat. Tudi pri vitaminu B6 težko pride do pomanjkanja, razen pri resni podhranjenosti. V hrani je vitamin B6 najbolj stabilen v kislem okolju, drugače pa je občutljiv na svetlobo in toploto.

Biotin B7 – poleg piridoksina in pantotenske kisline še en vitamin, za katerega se ni treba bati da ga bo premalo. Sicer relativno stabilen vodotopni koencim.

Folat B9 – sintetična oblika folata je folna kislina – vitamin še posebej pomemben za nosečnice, zaradi pomembne vloge pri razvoju možganov pri zarodku. Pri pomanjkanju lahko pride do resnih okvar pri novorojenčku. Folat ima tendenco razpadanja ob prisotnosti kisika ter pušča v vodo pri kuhanju.

Razlika med folatom in folno kislino?

Nekatere raziskave namigujejo, da vnos večjih doz folne kisline lahko poveča tveganje za nastanek raka, škoduje imunskem sistemu in povzroča nekatere ostale zdravstvene težave. Naprej, folna kislina je uporabna kot vitamin šele takrat, ko se aktivira v svoji biološko aktivni obliki, katera ima zmožnost preiti skozi bariero kri-možgani, kar je nujno za koristi možganom. Ker pa ima približno polovica populacije težave z aktivacijo v biološko aktivno obliko zaradi genetske redukcije v encimski aktivnosti. Zato je vedno bolje folat, kakor pa sintetična folna kislina v večini prehranskih dopolnil. Kot dopolnilo je boljša izbira metafolin, ki naj bi bila dejansko uporabna bioaktivna oblika folne kisline v obliki tablet.

Viri vitaminov:

A – jetra, brokoli, korenje, marelice, melona, rabarbara, rumenjak, mlečni izdelki, temnolistnata zelenjava, špinača D – sončni žarki, varni solarij

E – mandlji, lešniki, pinjole, sončnična semena, sončnično olje, olje pšeničnih kalčkov, palmino olje, koruzno olje K – zelenolistnata zelenjava, križnice, peteršilj, regrat, kreša, špinača, brstični ohrovt, čebula, kefir, surovo mleko, C – kivi, citrusi, camu camu, acerola, paprika, križnice, špinača, jagode, ribez

B12 – živalski organi, školjke, morska hrana, meso, ribe, mlečni izdelki, jajca

B9 Folat – špinača, beluši, jetra, stročnice, pivski kvas, listnata zelenjava

Ostali B vitamini – oreščki, zelenolistnata zelenjava, semena, kvas, stročnice, zrnje, meso, mlečni izdelki, ribe, jajca;

Funkcije vitaminov:

A – sodeluje pri nastanku mehkih in skeletnih tkiv, zob, kože, vzdrževanje imunskega sistema, preprečevanje infekcij, bistvena vloga pri funkciji očesne retine

D – potreben za absorbcijo kalcija, domneva se, da preprečuje raka,

E – antioksidant,

K – pomembna vloga pri strjevanju krvi, gradnik močnih kosti,

C – pomaga pri proizvodnji kolagena, pomemben antioksidant, vzdržuje zdrave zobe, kosti in hrustanec, celi rane, B12 – bistven za sintezo DNA, vzdrževanje centralnega živčnega sistema, formacija rdečih krvničk,

B9 – razvoj možganov pri zarodku, pomaga telesu pri ustvarjanju novih celic, proteinov ter razpadu in uporabi le teh, pri formaciji novih rdečih krvničk ter repliciranju DNA,

Pomanjkanje:

A- nočna slepota, kseroftalmija, načet imunski sistem, razne infekcije,

D- ekstremno potenje, melanholija, težave v prebavilih, bolečine v kosteh, mehke kosti, rahitis,

B9-možne okvare pri novorojenčkih, ustne razjede, diareja, določene vrste anemije

B12-halucinacije, izguba spomina, mravljinci v okončinah, megaloblastična anemija, nepovratna demenca, izguba ravnotežja, dezorientacija,

C-skorbut, gingivitis, oteženo celjenje ran, izpuščaji, depresija, utrujenost,

E-miopatije, periferna neuropatija, slabenje imunskega sistema, destrukcija rdečih krvničk,