Že izraz veseli december v ljudeh prebuja neko pričakovanje. Vsakič znova. Tudi, če imamo lanskega v slabem spominu, na tihem upamo, da bo letos morda drugače. In potem smo vedno znova razočarani. Ni problem v upanju, tega nujno potrebujemo. Problem je v tem, da ga polagamo v druge ljudi. Upamo, da se bodo drugi spremenili. Ne bi raje začeli pri sebi in se vprašali, kaj lahko letos mi naredimo drugače?

Večerja pri starših

Nataša bi se najraje izognila božični večerji pri svojih starših. Drugače uspešna odvetnica, se je vsakič, ko je prišla domov,  spet počutila kot nesamozavestna mozoljasta petnajstletnica. Od mame in tet je poslušala pripombe na račun svojih propadlih razmerji, biološke ure, ki naj bi ji že pošteno tiktaka in svojih pridobljenih kilogramov.

 Mama ji je za zgled vedno dajala sestro, ki je bila pravi stroj za rojevanje. Na božične večerje je prihajala z možem, nekaj malimi razposajenčki in z nosečniškim trebuhom. Ker si je Nataša tudi sama želela ustvariti družino, so jo te primerjave vedno bolele. Oče in stric sta se ga vedno preveč napila in zbijala neokusne šale. Poleg tega je bilo na teh večerjah vedno trikrat preveč hrane, ker so vse ženske tekmovale, katera bo pripravila boljše jedi. In potem si moral poskusiti čisto vse, da nisi slučajno katere užalil.

Iz božičnih večerji je vedno prihajala povsem izčrpana, saj je morala poleg vseh težkih občutkov prebaviti še vso tisto hrano. Letos je sama pri sebi sprejela odločitev, da bo poskrbela zase in sorodnikom končno postavila meje.

Dan pred božičem je poklicala mamo in ji povedala, da se bo letos božične večerje udeležila bolj na kratko, ker ima potem še druge načrte. Mama je bila sprva nekoliko užaljena, potem pa se je sprijaznila. Nataša je še povedala, da noče več poslušati pripomb na račun svojega življenjskega stila in videza, ker se teh stvari že sama dovolj zaveda in da jo resnično bolijo. Mama se ji je opravičila in rekla, da je res ni hotela prizadeti ter da si želi samo to, da bi bila hči srečna.

Božična večerja je potekala čisto prijetno. Mama in tete so se vzdržale pripomb. Nataša je zavestno pojedla veliko manj, pa tudi oče je bil čisto prijeten. Napil se bo najbrž kasneje, ko bom odšla, si je mislila Nataša in se v dobrem razpoloženju odpravila na zabavo s prijatelji.

Družinska “idila”

Peter se je praznikov bal kot hudič križa. To je bil čas, ko je bil z ženo in s svojima otrokoma doma. Za razliko od preostalega leta, ko so se zaradi Petrove službe, ki je zahtevala »celega človeka«, videli samo mimogrede, so bili prazniki čas, ko so bili družinski člani končno lahko skupaj in si šli lepo v miru na živce.  Kako bi si želel, da bi se imeli lepo, pa se je vedno ponovila ista zgodba.  Z ženo sta se nenehno zapenjala zaradi nepomembnih reči. Očitala mu je, da je za vse sama, da ji nič ne pomaga. Vendar pa, kadar se je česa lotil, nikoli ni bilo dovolj dobro narejeno. Otroka, ki sta čutila, da med

 staršema nekaj ni v redu, sta bila popolnoma nemogoča; tepla sta se, si jemala igrače, vpila in jokala. Starša sta morala nenehno posredovati.

Peter je že dolgo občutil neko notranjo praznino, vendar se jo je naučil pregnati z delom. Služba mu je dajala občutek, da je koristen in pomemben, tam je bil povsem suveren. V odnosih pa se je slabše znašel.

Ker pa se je zavedal, da z ženo v odnosu že dolgo nista več srečna in ni hotel, da njun zakon razpade, tako kot je razpadel zakon njegovih staršev, si je dal novoletno zaobljubo, da se ga bo potrudil rešiti.

Vikend pred prazniki je uredil varstvo za otroka in svojo ženo odpeljal v kraj, ki sta ga obiskala nekoč, še na začetku njune zveze. Bila je zelo presenečena, saj še nikoli ni naredil česa podobnega in odkar sta bila starša,  nista bila sama več kot en dan. Na začetku sta bila brez otrok kar malo izgubljena in nista vedela, o čem bi se pravzaprav pogovarjala.

Potem pa je Petrova žena pričela jokati. Povedala mu je, kako zelo ga pogreša in kako je osamljena. Peter jo je objel in povedal, da sam čuti enako. Da ve, da med njima ni vse tako, kot bi moralo biti, vendar, da jo še vedno ljubi in da bi se rad potrudil, da jima uspe. Odločila sta se, da bosta šla po praznikih na partnersko terapijo. Peter ji je obljubil da bo odslej skušal preživeti več časa z njo in z otrokoma.

Po tem pogovoru se je obema odvalil kamen od srca. Preživela sta lep, sproščen vikend in tudi spomini, ki jih je prebudil znani kraj, so naredili svoje. Domov sta se vrnila bolj povezana, kar se je poznalo tudi na vedenju otrok, ki sta bila bolj umirjena. Tako so preživeli lepe praznike. Seveda ni bilo popolno, ker popolnost obstaja le v reklamah za mehčalec, ampak čutil je, da so bolj povezani. Peter je bil po dolgem času resnično ponosen nase.

Zmaga nad osamljenostjo

Med prazniki je bila Ajda še bolj žalostna in osamljena kot sicer. Med letom se je zamotila s službenimi obveznostmi, prazniki pa so bili zanjo resnično prazni. Ne rečemo jim zaman prazniki, si je mislila. Ajda je živela sama in ni imela veliko prijateljev. Ni bila oseba, ki bi zlahka navezovala stike. Že novembra, ko so jo ambiciozni trgovci s kičastimi smrečicami opominjali, da prihaja »veseli« december, jo je začelo tiščati v prsih. Bom letos praznike spet preživela sama? Ko se je spomnila preteklega Božiča in Novega leta, ki ju je preždela sama na kavču pred televizorjem v razvlečeni trenirki in pestovala svojo žalost, se je nekaj v njej premaknilo. Ne, letos bo drugače. Si je obljubila.

Zavila je na tržnico in si prvič v življenju kupila božično drevesce. Ker je imela smisel za oblikovanje, je okraske izdelala sama. Izpadlo je res lepo. Ker je naredila nekaj zase, se je počutila nekoliko bolje.

Odšla je še k frizerju in v trgovino po krasno živo rdečo obleko. Ker se je ponavadi oblačila kot siva miška, je bila zdaj presenečena, kako naenkrat privlači več pogledov. Ljudje me dejansko opazijo, si je zadovoljno rekla.

Sklenila je, da bo to leto dobrodelna. Pridružila se je skupini ljudi, ki so poskrbeli za obdarovanje otrok iz socialno ogroženih družin. Priredili so zabavo na katero je seveda prišel tudi Božiček in Ajdi je bilo toplo pri srcu, ko je videla srečo v očeh otrok. Kako malo je treba, si je mislila. Nekdo iz skupine prostovoljcev je organiziral novoletno zabavo, na katero je bila povabljena tudi Ajda. Seveda je šla in imela se je odlično.

Čeprav sem si Natašo, Petra in Ajdo izmislila, so še kako resnični in nosijo univerzalno sporočilo. Sprememba se vedno začne pri nas samih. Vi ste kreatorji svojega življenja in veliko več moči imate, kot si morda mislite.

In še tole. Osredotočite se na to, kar imate, ne na tisto, česar nimate. Raje razmišljajte o tem, kaj lahko podarite in ne o tem, kaj lahko dobite. Ne pustite, da zunanji blišč prekrije prvotno božično vsebino. Preživite čim lepše praznike in nikar se ne trudite, da bi bili popolni.

Srečno!

Avtorica prispevka, ki ga v originalu najdete TUKAJ, je Marija Remškar, doktorandka zakonske in družinske terapije, ki izvaja individualne, partnerske in družinske terapije. Za več informacij lahko obiščete njeno spletno stran Psihoterapija MR.