Razlog, zaradi katerega vaša roka vedno znova seže v vrečko čipsa, nima ravno veliko veze s krompirjem, ne glede na to kako zelo so nekateri ljudje navdušeni nad njegovo hrustljavo, tanko obliko. Dve ključni karakteristiki čipsa sta, da je slan in masten. Glede na številne raziskave to, da jemo slano hrano, spodbuja sproščanje dopamina, nevrotransmiterja, ki je odgovoren za središče limfnega sistema, ki ureja funkcije povezane z užitkom. Torej, ko možgani enkrat “okusijo” slani čips, enostavno želijo še.

Avstralska raziskava je potrdila te ugotovitve. Sodelujočim je bilo povedano, da od ponujenih obrokov za kosilo lahko pojedo karkoli si izberejo in kolikor želijo.

Vsak teden so jim ponudili testenine, pri čemer so jim spreminjali le količino dodane soli in masti – tako so bile prvi teden manj mastne in z malo soli, zadnji teden pa zelo mastne in dobro posoljene. Ne glede na maščobo, so sodelujoči pojedli 11 odstotkov več hrane, ki je bila bolj slana. Če je hrana manj slana, se lažje nadziramo in smo disciplinirani, je pojasnil avtor raziskave Russel Keast. Čim pa hrani dodamo sol, vse pade v vodo, saj možgani želijo dobiti kolikor je le mogoče soli in dopamina. Zato tudi ne moremo nehati jesti čipsa.