Globalni podnebni protesti danes potekajo pod geslom Izkoreninimo sistem, s čimer želijo protestniki podnebni boj povezati z družbenimi problemi, kot so neenakost, rasizem, seksizem, zapostavljenost določenih skupnosti ter lokalni okoljski in zdravstveni problemi, so v sporočilu za javnost pojasnili v gibanju Mladi za podnebno pravičnosti.
Slovenski odločevalci se po njihovih navedbah še vedno ne zavedajo nujnosti odziva na podnebno krizo ali pomena zdrave in bujne narave. “Naravo in ljudi vztrajno postavljalo za kapital. Temu smo bili nazadnje priča letos na poletnem referendumu za vodo, kjer se je ljudstvo z veliko večino postavilo v bran naravi,” so zapisali.
Ob 11. uri so protestirali v vsaj petih mestih: v Ljubljani, Ljutomeru, Mariboru, Kamniku, Kopru in Gorici.
Tokrat so se protestniki osredotočili na problem kurjenja premoga v energetiki in na problem netrajnostnega prometa. Na državne in lokalne odločevalce so naslovili tri ključne zahteve. Politično oblast pozivajo, naj končno prizna podnebno krizo in jo prične nemudoma aktivno reševati z ustreznimi in pravičnimi ukrepi.
Prav tako zahtevajo opustitev uporabe premoga do leta 2030 s celostnim in socialno pravičnim prestrukturiranjem premogovnih regij. Kot tretje pa zahtevajo učinkovito in dostopno trajnostno mobilnost.
“Ker pa vse prepogosto spregledamo ključno vlogo občin pri zelenem prehodu in ker večina občin povsem nezadostno ukrepa zoper podnebne spremembe, smo se letos še posebej osredotočili nanje. Podnebna politika se mora začeti graditi na lokalni ravni, v stiku z ljudmi in skupnostmi,” so poudarili.
V dveh največjih slovenskih mestih so oblikovali tudi lokalne zahteve in jih naslovili na obe mestni občini. V Ljubljani so pred Termoelektrarno Toplarno Ljubljana zahtevali, da občina v celoti opusti uporabo premoga do leta 2025, plin v plinsko-parni enoti pa naj postopno nadomešča sprva z zelenim vodikom, nato pa s sintetičnim naravnim plinom do leta 2040.
Pred ljubljansko mestno hišo so zahtevali še, da občina uredi mesto po meri pešcev in kolesarjev. “Ustavi naj se širitev mestnih vpadnic ter obvoznice, širijo in povečujejo naj se frekvence linij Ljubljanskega potniškega prometa, parkirna mesta naj se gradijo preko sistema P&R na obronkih mesta ali pa sploh ne. In nenazadnje, naj se preneha z napadi na avtonomne cone in prične s spodbujanjem solidarnostnih ekonomij,” so povzeli v gibanju.
Študent in aktivist Nik Lisjak je izpostavil, da mladi protestirajo tako proti lokalnim, državnim kot tudi svetovnim voditeljem. “Pozivamo jih, da se prenehajo norčevati in pričnejo podnebno krizo že enkrat obravnavati kot dejansko krizo,” je poudaril.
“Na nacionalnem nivoju smo lahko v zadnjem poročilu Mednarodnega panela za podnebne spremembe (IPCC) prebrali, da se Slovenija segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja, po drugi strani pa se naši vladajoči še kar sprenevedajo in postavljajo kapital celo pred naše temeljne človekove pravice, kot je pitna voda. Ljudje se vse bolj prebujajo in zahtevajo podnebno in socialno pravičnost. Zagotovo z bojem ne nameravamo odnehati, saj nam drugega ne preostane,” je dejal.
Brina Jeretina iz gibanja Mladi za podnebno pravičnost pa je poudarila pomen mobilizacije družbe. Eno ključnih utrdb v boju s podnebnimi spremembami vidi v občinah in občinskih upravah. “Ljubljanski župan Zoran Jankovič je v zadnjih letih na področju okoljske politike popolnoma zaspal. Zelena prestolnica Evrope se zavija v smog ter tako sledi mnogim evropskim državam, ki s slabim prostorskim načrtovanjem in kapitalističnimi prioritetami resno ogrožajo zdravje ljudi in mesta delajo vse bolj nedostopna za kakovostno življenje,” je bila kritična.
“Tretje leto sem že na tovrstnih protestih in v tem času se ni nič spremenilo. Politiko neprestano opozarjamo na zanemarjanje podnebne politike, ampak zmeraj naletimo na gluha ušesa. Namesto progresivnih odločitev in zakonov smo letos morali na voliščih braniti pitno vodo in v prihodnosti se nam ne obetajo spremembe,” je bila razočarana tudi Pia Zupančič iz gibanja.
