Otomansko cesarstvo je bilo eno od štirih cesarstev, ki so propadla po koncu prve svetovne vojne novembra 1918. Propadli so tudi Rusko in Nemško cesarstvo ter Avstro-Ogrska.

Otomansko cesarstvo je 27. julija 1299 ustanovil Osman I. iz turškega plemena Oguzov v vzhodni Anatoliji, po katerem je vladajoča dinastija Osmanov dobila ime. Bilo je eno največjih cesarstev, na višku moči v 16. in 17. stoletju je obsegalo ozemlje jugovzhodne Evrope, Bližnjega vzhoda in severne Afrike. Imelo je 29 provinc in številne vazalne države. Nekatere države je cesarstvo absorbiralo, druge pa so imele različne oblike neodvisnosti, navaja spletna enciklopedija Wikipedija.

Leta 1453 so Osmani osvojili Konstantinopel, ga preimenovali v Istanbul in razglasili za svojo prestolnico. S tem je cesarstvo utrdilo svoj položaj prevladujoče sile v jugovzhodni Evropi in vzhodnem Sredozemlju. Ko so med vladanjem Sulejmana Veličastnega od leta 1520 do leta 1566 osvojili obširna ozemlja ob vzhodnem Sredozemlju, pa je za nekaj stoletij postalo središče interakcij med Vzhodom in Zahodom.

Otomansko cesarstvo je pomembno vplivalo na zgodovino, kulturo in etnično sestavo jugovzhodne Evrope. Slovenske dežele niso bile nikoli njegov del, so se pa z njegovim širjenjem proti severu v 15. stoletju začeli vdori in pustošenja turških sil, ki so s premori trajali dve stoletji. Glavno breme napadov so nosili kmetje. Zaradi vpadov je bilo veliko kmetij zapuščenih, tja pa so zemljiški gospodje naselili begunce iz balkanskih dežel, t. i. uskoke. To so bili predvsem pravoslavni Srbi iz Bosne in Srbije, ki so zbežali pred Turki.

Otomansko cesarstvo je de iure nehalo obstajati z lozanskim mirovnim sporazumom 24. julija 1923. Nasledila ga je Republika Turčija, ki je bila uradno ustanovljena 29. oktobra 1923.

Še danes pa niso rešeni nekateri spori, ki izvirajo iz časov cesarstva. Med njimi je najbolj znan genocid nad Armenci med prvo svetovno vojno, ki ga Turčija kot naslednica cesarstva ne priznava.