Vodo moramo zadrževati na vse možne načine, da se varujemo pred poplavami in da jo imamo vedno dovolj na razpolago, so poudarili in predlagali vzpostavitev množice malih zajezitev, s katerimi bi obrzdali hudourniške poplave, in nekaj velikih zajezitev, s katerimi bi lahko zagotovili dovolj vode kmetijstvu, s tem pa bi pridobila tudi energetika.

Padavin ima Slovenija dovolj, ni pa po njihovem dobro, da ta voda pretežno odteka proti Črnemu morju in Jadranu. Ker leži država pretežno v povirju rek, se večinoma srečuje s hudourniškimi poplavami, razen na kraških rekah ter Dravi in Muri, kjer lahko poplave trajajo več dni. V državi so vse pogostejše občasne in območno omejene suše, so nanizali.

Zato bi potrebovali zadrževalnike, pa tudi cevovode v bolj sušna območja. Kot so navedli, sta v Sloveniji velika naravna zadrževalnika le Blejsko in Bohinjsko jezero, površinska naravna zadrževalnika sta še sneg po hribih in namočena tla, podzemni pa so jame in razpoke v kraškem svetu ter podtalnica v rečnih naplavinah.

Med velikimi umetnimi zadrževalniki so našteli akumulacije in jezove v elektrarnah na Dravi, Savi in Soči. Navedli so tudi Gradiško jezero, katerega namen je zmanjšati popravno ogroženost avtoceste Ljubljana-Maribor, in jezero Mola za uravnavanje vodostaja reke Reke v sušnih mesecih. “A na splošno je velikih zadrževalnikov premalo,” so ocenili.

Za zaščito pred hudourniškimi poplavami bi bili po njihovem učinkoviti sonaravno upravljanje z gozdovi in podrastjo ter množica manjših zadrževalnikov. “Vse vrste zadrževalnikov pomagajo vzdrževati primerne ravni podtalnice, za potrebe kmetijstva pa verjetno zagotavljajo dovolj vode samo veliki zadrževalniki,” so pojasnili.

Glede nasprotovanj zadrževalnikom so ocenili, da so ta na splošno lokalna. Argumenti, da bi zajezitev povzročala pogostejšo meglo, so se po izkušnjah izkazali za neutemeljeno bojazen, sedaj pa prevladujejo drugi argumenti, kot uničena narava, spremenjeni biotopi in podobno. Zato je po njihovem smiselno primerjati stvarne argumente za in proti.