“Pomembno je, da migrante ne predstavljamo kot silhuete v daljavi in izza žičnatih ograj, ampak jih čim pogosteje predstavljamo kot ljudi, jim damo človeški obraz,” je povedala psihoterapevtka Slavica Ravnik.
Že zelo zgodaj v življenju pod vplivom družinskega ozračja ter socialnega in kulturnega okolja, v katerem živimo, oblikujemo do sveta in do soljudi strpen ali nestrpen odnos. “Običajno otrok ni strah drugačnih ljudi in ne zaznavajo drugačnosti. Šele ko vidijo nestrpne reakcije odraslih do drugačnih, tudi otroci začnejo posnemati njihovo vedenje,” je poudarila pediatrinja in otroška psihiatrinja Anica Kos Mikuš. Povedala je tudi, da je ravno zaradi tega zelo pomembno, kakšen je zgled staršev, vzgojiteljev in ostalih odraslih v otrokovem življenju, ki otroku pokažejo, kako se vesti do manj znanih situacij in ljudi.
Ob begunski krizi pa je vzniknil tudi vsesplošen strah pred teroristično grožnjo. Penolog Dragan Petrovec je ob tem opozoril, da je nevarnost, da se med begunci skrivajo tudi takšni z zlimi nameni, minimalna. “Statistično je veliko večja nevarnost, da se nam kaj zgodi med naš domačo populacijo, kot pa med begunci. Tu ne gre toliko za strah pred teroristično grožnjo, gre predvsem za sovraštvo in za priložnost izkazovati moč nad nekom, ki je povsem brez moči,” je še povedal.
Ob postavljanju tehničnih ovir oziroma žičnatih ograj se ustvarja dodaten strah pred begunci in pri tem ima država zelo veliko odgovornost, je dejal Petrovec. “Z lastnim zgledom lahko naredimo največ, je pa seveda potrebnega nekaj poguma in nasprotovanja uradni politiki, če bi v situaciji, kot je begunska, hoteli dati tak dober zgled,” je še dodal.
V tem času so vzniknile tudi nove oblike izražanja sovražnega govora, usmerjene proti migrantom, predvsem preko socialnih omrežij, kjer posameznik za masko anonimnosti lahko prosto izraža sovražnost. Tovrstno izražanje ima po besedah penologa Dragana Petrovca dva učinka. Prispeva k temu, da je količina izražanja sovražnega govora večja, ima pa lahko tudi lastnost ventila, kjer ljudje “sprostijo” sovražnost, ki pa je potem drugje navadno ne izražajo. Regulirati se teh novih dimenzij izražanja sovražnega govora verjetno ne da, gotovo pa bi morali zavirati sovraštvo tam, kjer ga lahko, na primer na javnih shodih in v medijih.
Sogovorniki na sredini okrogli mizi so se strinjali, da je pomembno, da spregovorimo o strahovih, saj nam jih pogovor pomaga premagati in narediti prostor v nas za naklonjen odnos do drugega in drugačnega.
