V svojih več kot 50 letih na svetovnem političnem prizorišču je bil Fidel Castro po navedbah nemške tiskovne agencije dpa ikona mednarodnega levičarskega gibanja in simbol uspešnega upora proti veliki severni sosedi ZDA.
Živel je dovolj dolgo, da je videl različico svoje protiameriške politike preoblikovano v gibanje, ki je prineslo na oblast Huga Chaveza v Venezueli, Eva Moralesa v Boliviji in nazadnje Rafaela Correo v Ekvadorju ter Daniela Ortego v Nikaragvi. Po drugi strani pa je bil tudi priča otoplitvi odnosov Kube z ZDA pod vodstvom njegovega brata in sedanjega predsednika Kube Raula Castra.
Fidel Castro je bil navdih za revolucionarna gibanja po celotni Latinski Ameriki. Med drugim je v 60. letih prejšnjega stoletja poslal svojega prijatelja in tovariša Che Guevaro v Bolivijo, kjer je zanetil upor, dve desetletji kasneje pa je nudil pomoč in vojaško podporo sandinistom v Nikaragvi.
Njegov vpliv je bilo čutiti tudi v Afriki, kar je za voditelja karibskega otoka z le enajst milijoni prebivalcev neverjeten uspeh, navaja dpa. Leta 1975 je okoli 36.000 kubanskih vojakov s pomočjo ruskih letal pristalo v Angoli v podporo borcem za neodvisnost, kar je kasneje med drugim pomembno vplivalo na nastanek Namibije.
Takšne akcije in Castrov trmast upor proti ameriškim prizadevanjem za njegovo odstranitev so ga spremenile v legendarno figuro za evropske levičarje, še posebej spričo vojne v Vietnamu, kjer so se ZDA močno opekle. Leta 1963 je prvič obiskal Sovjetsko zvezo, leta 1976 je bil tudi pri jugoslovanskem voditelju Josipu Brozu Titu na Brionih.
A njegovi evropski prijatelji so bili v zadregi, ko je beseda nanesla na dogajanje pri njem doma na Kubi. Castrovi represivni ukrepi zoper politične oporečnike, umetnike in intelektualce niso bili v skladu z načeli domnevnih zagovornikov demokracije.
Kritična točka je bila dosežena marca 1971, ko je Castro ukazal aretacijo enega vodilnih kubanskih pesnikov Heberta Padille in je dva tedna kasneje več deset znanih evropskih in latinskoameriških pisateljev v francoskem časniku Le Monde objavilo protestno pismo, naslovljeno na Castra.
“V tem trenutku – ko vzpostavitev socialistične vlade v Čilu in nov položaj v Peruju in Boliviji pomembno povečujejo možnosti zloma kriminalne blokade, ki so jo nad Kubo vzpostavili severnoameriški imperialisti – ima lahko uporaba represivnih ukrepov zoper intelektualce in pisatelje, ki so uporabili svojo pravico do kritike revolucije, zgolj globoko negativne odmeve med protiimperialističnimi silami po vsem svetu, še posebej v Latinski Ameriki, za katero je kubanska revolucija simbol in vodilo,” so med drugim zapisali v omenjenem pismu.
