Radio Slovenija je poročal, da sta pogrešani deklici najprej bivali v azilnem domu. Ko pa je center za socialno delo presodil, da je njuna mama zaradi bolezni neprimerna za skrbništvo, sta bili dodeljeni Anki Marinšek, pri kateri sta bili od lanskega septembra.
Obiskovali sta eno od ljubljanskih šol, iz katere pa se v ponedeljek nista več vrnili. Skrbnica je podala prijavo na policijo. Skrbnica Marinškova sumi, da sta deklici na poti v Nemčijo, kjer naj bi imeli sorodnike. Po poročanju radia je policija potrdila, da so njeno prijavo prejeli, postopke pa vodijo na enak način, kakor če bi bil pogrešan slovenski državljan.
Z ljubljanske policijske uprave so sporočili, da je starejša Sarab visoka približno 140 centimetrov, srednje postave, s temno rjavimi do ramen segajočimi lasmi, oblečena je v belo majico s kratkimi rokavi in v črne hlače na tričetrt. Povrhu ima športno jopico s kapuco ter modrimi in zelenimi črtami. Mlajša Sumaya pa je visoka približno 130 centimetrov, srednje postave, ima temno rjave oči in temne do ramen segajoče lase. Kako je oblečena, ni znano.
Policisti, ki pri iskanju deklic sodelujejo tudi s tujimi varnostnimi organi, prosijo vse, naj koristne informacije sporočijo na najbližjo policijsko postajo ali Policijsko postajo Ljubljana Šiška na telefonsko številko 01 583 37 00, na interventno številko 113 ali anonimni telefon policije 080 12 00.
V društvu Ključ, ki se bori proti trgovini z ljudmi, opozarjajo, da je ostalo le še 20 od skupno 200 otrok, ki so v državo prišli lani, je še poročal Radio Slovenija. Izginotja mladoletnih beguncev brez spremstva po njihovih trditvah niso nič novega. Državo je lani zapustilo več kot 90 odstotkov mladostnikov, nastanjenih v dijaških domovih. “Otroci želijo nekam drugam, naprej. Da pa se to omogoči, so odgovorni tihotapci z ljudmi,” je za radio povedala podpredsednica Društva Ključ Polona Kovač.
V društvu po njenih besedah verjamejo, da gre v pogostih primerih za trgovino z ljudmi. “Kako bi si ti otroci sicer lahko plačali pot, razen da ponudijo neke storitve?” se je vprašala Kovačeva.
