Kamala Harris je prva temnopolta podpredsedniška kandidatka velike stranke v zgodovini ZDA, čeprav je mešanega rodu in zaradi tega tudi prva podpredsedniška kandidatka azijskega oziroma indijskega rodu. Njena mati, znanstvenica Shyamala Gopalan, se je priselila v ZDA iz Indije leta 1960, njen oče, profesor ekonomije Donald Harris, pa leta 1960 z Jamajke.

Biden je že prej obljubil, da si bo za podpredsedniško kandidatko izbral žensko, v tednih pred odločitvijo pa je naraščal pritisk, da mora to biti temnopolta kandidatka. Pritiski so narasli po smrti temnopoltega osumljenca Georga Floyda med poskusom aretacije maja v Minneapolisu in velikih protestih proti policijskemu nasilju in rasni neenakosti, ki so po Floydovi smrti zajeli ZDA.

Tik pred izbruhom protestov je Biden v intervjuju prav tako razburil temnopolte Američane, ki so zanesljiva volilna baza demokratov, z izjavami, ki so namigovale na to, da ima stranka glasove temnopoltih za samoumevne in se ji ni treba posebej truditi zanje.

Predsedniški kandidati si v ZDA ponavadi za podpredsedniškega kandidata izberejo nekoga, ki bi jim lahko koristil v posameznih zveznih državah in regijah ali pa pri določenih skupinah volivcev. Harrisova Bidnu Kalifornije ne bo prinesla, saj je ta, po številu prebivalcev največja zvezna država ZDA, že trdno demokratska.

Z izbiro senatorke pa si je nekdanji podpredsednik ZDA najverjetneje zagotovil dobro volilno udeležbo temnopoltih volivcev, ki je bila ključna za zmagi Baracka Obame leta 2008 in 2012.

Harrisova je tudi sama kandidirala za demokratsko predsedniško kandidatko in komentatorji so ji uvodoma pripisovali veliko možnosti za uspeh. Vendar pa se je njena tožilska kariera pred vstopom v politiko izkazala kot breme.

Levica je ni podpirala, v demokratski sredini pa je bila gneča, ki jo je najbolje izkoristil Biden s prepoznavnim imenom in dejstvom, da tudi pri republikancih ni bil nikoli res osovražen, kot je bila na primer Hillary Clinton. Od kampanje, ki ni šla nikamor, je odstopila decembra lani.

Harrisova je skušala svojo kampanjo oživeti na televizijskem soočenju junija lani, ko je nepričakovano ostro napadla Bidna zaradi njegovega uvodnega nasprotovanja prevažanju temnopoltih šolarjev z avtobusi v “bele” šole v 70. letih prejšnjega stoletja, ko so v ZDA začeli odpravljati tovrstno rasno segregacijo.

Biden rasni integraciji ZDA ni nasprotoval, ampak je takrat iskal kompromise s konservativnimi kolegi v zveznem senatu, kako segregacijo odpraviti s čim manj zapleti. Harrisova od kritike Bidna zaradi prevažanja šolarjev, med katerimi je bila v prejšnjem tisočletju tudi ona, uradno še ni odstopila. Kljub temu pa je marca letos podprla Bidnovo predsedniško kandidaturo.