Fidela Castra, ki je umrl 25. novembra v starosti 90 let, so v nedeljo dopoldne pokopali na pokopališču Santa Ifigenia v bližini mavzoleja pesnika in narodnega junaka Joseja Martija.
Pogrebna slovesnost na pokopališču v drugem največjem kubanskem mestu, ki velja za zibelko kubanskega komunizma in revolucije, s katero se je Castro leta 1959 povzpel na oblast, je potekala v ožjem krogu in zaprta za širšo javnost, zato podrobnosti niso znane.
Po poročanju medijev so se pogreba udeležili nekateri levičarski predsedniki držav, med njimi Nicolas Maduro iz Venezuele, Evo Morales iz Bolivije in Daniel Ortega iz Nikaragve. Ni pa bilo voditeljev ZDA, Francije ali Rusije. ZDA, s katerimi je Kuba lani ponovno vzpostavila diplomatske odnose, sta zastopala veleposlanik Jeffrey DeLaurentis in svetovalec za nacionalno varnost Ben Rhodes.
Drugi ljudje do groba niso imeli dostopa. Se je pa ob poti, po kateri so pripeljali žaro na pokopališče, zbralo na tisoče ljudi, ki so peli kubansko himno in vzklikali: “Naj živi Fidel!”
S pogrebom se je končalo devetdnevno žalovanje za pokojnikom, med katerim je žara z njegovimi posmrtnimi ostanki prepotovala 900 kilometrov dolgo pot, po kateri je leta 1959 šla kubanska revolucija. Povsod so se ljudje množično poslavljali od pokojnega voditelja.
Obsežnejša žalna slovesnost je potekala v soboto zvečer na Trgu revolucije v Santiagu, ki se je je udeležilo več sto tisoč ljudi, med drugim tudi grški premier Aleksis Cipras ter nogometna legenda Diego Maradona. Zbrane je nagovoril Fidelov brat Raul Castro, ki je leta 2006, ko se je Fidel zaradi slabega zdravja umaknil iz javnega življenja, prevzel vodenje države.
Raul je v govoru zatrdil, da bodo na Kubi spoštovali načela in cilje revolucije ter upoštevali Fidelovo željo in mu ne bodo postavljali spomenikov. “Kljub bolečini v teh dneh smo ponosni, ker bodo otroci Kube sledili Fidelovim idejam,” je dejal. “Pokazal nam je, da lahko z odločenostjo, da bomo na Kubi zgradili socializem, premagamo vse ovire,” je dodal.
Fidel Castro se je po uradnih podatkih rodil 13. avgusta 1926 v mestu Biran na vzhodu Kube kot nezakonski otrok španskemu priseljencu, ki je postal uspešen kmetovalec, in njegovi služkinji. Študiral je pravo v Havani in odprl odvetniško pisarno, leta 1956 pa je s Che Guevaro in drugimi somišljeniki začel gverilsko vojno proti vladi generala Batiste. Leta 1959 je prisegel kot predsednik kubanske vlade in v državi uvedel komunistični režim.
Za ene je bil heroj, za druge tiran. Njegovi podporniki trdijo, da je Kubo osvobodil tuje nadvlade in se boril za “male” ljudi, s čimer je bil navdih številnim levičarskim politikom, še posebej v Latinski Ameriki in Afriki. Po navedbah nasprotnikov pa je bil brutalen avtokrat, ki je nemilostno zatiral drugače misleče in ni dopuščal svobodnih volitev. Med drugim se je v zgodovino zapisal kot človek, ki se je s svojim komunističnim režimom pred nosom ZDA zoperstavil desetim ameriškim predsednikom in preživel več kot 600 poskusov atentatov.
Kako se bo Kuba razvijala po Fidelovi smrti, je težko napovedati. Njegov brat Raul je že uvedel številne spremembe, med drugim je otoplil odnose z ZDA ter Kubancem dovolil imeti v posesti hiše in avtomobile. A, kot izpostavlja nemška tiskovna agencija dpa, bo Raul moral odslej vladati brez človeka, ki je ustvaril kubanski socializem. Čeprav se je pred desetimi leti umaknil iz javnosti, je namreč Fidel na Kubi še vedno igral pomembno vlogo, če ne drugega vsaj simbolno.
