Strinja se z oceno, da se je prva sestava ustavnega sodišča ukvarjala predvsem s vprašanji, pomembnimi za prehod iz nedemokratičnega v parlamentarni sistem, medtem ko naj bi drugo zaznamovala predvsem vprašanja človekovih pravic. O tem, kaj je bilo tisto, kar je zaznamovalo tretjo sestavo, se Mozetič težko opredeli. “Naloga ustavnega sodišča je varstvo ustavnosti, zakonitosti, človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Če bi pogledali nekaj primerov, bi videli, da se je tudi ta sestava veliko ukvarjala s človekovimi pravicami. Navsezadnje je tudi pri v najbolj ‘razvpitih’ primerih v ozadju šlo za ta vprašanja,” odgovarja.

Sam kot najbolj izpostavljene teme, s katerimi se je ukvarjalo ustavno sodišče, vidi “bolj ali manj vse referendumske zahteve”, primer Patria (vključno s poslanskim mandatom Janeza Janše), vprašanje financiranja javnih programov v zasebnih osnovnih šolah, vprašanje Titove ceste, vprašanje volitev v poletnih mesecih in vprašanje nepremičninskega davka.

V času, ko je bil ustavni sodnik, pritiskov nase ali na druge sodnike ni čutil, “vsaj ne v smislu, da bi nas kdo klical”, je pa te čutil posredne poskuse pritiska. “Sam in nekateri kolegi, s katerimi sem se pogovarjal, smo kot nek tak prefinjen pritisk čutili določena nastopanja preko medijev. Ne da bi šlo za pritiske samih medijev, pač pa na način, da je medij dal besedo takšnim ali drugačnim strokovnjakom, od katerih je želel vnaprej dobiti mnenje o tem, kako bi moralo odločiti ustavno sodišče. Pri tem so se oglašali celo nekateri, ki so sami nastopali pred ustavnim sodiščem,” pravi.

Nekatere od tem, ki jih je obravnavalo ustavno sodišče, so sicer naletele na burne odzive politikov, s katerimi pa se Mozetič ne obremenjuje preveč. Tako tudi na izjavo vodje poslanske skupine SD Matjaža Hana, ko je dejal, da ga ustavno sodišče spominja na stolp v Pisi, ki ga vleče v desno, odgovarja hudomušno: “Lani sem bil na enem izletu in sem šel pogledat ta stolp. Ko sem ga gledal z ene strani, je bil nagnjen desno, ko sem šel na drugo stran, je bil nagnjen v levo”.

Prepričan je, da takšne izjave politikov v ničemer ne vplivajo na odločanje ustavnih sodnikov: “Največkrat smo se po kakšnih takšnih izjavah na ustavnem sodišču hecali ali nasmihali, da bi to vplivalo na odločanje, pa sem prepričan, da ne, ne v tej ne v prejšnji sestavi.”

A hkrati kot predsednik ustavnega sodišča v odhodu tudi opozarja: “Ker sem bi nekaj časa sam poslanec v državnem zboru, lahko takšne izjave razumem, težava pa nastane, če vodijo do tega, da se ne spoštuje odločb ustavnega sodišča.”

Med odločbami, ki morda ostajajo neuresničene prav iz političnih razlogov, Mozetič vidi odločbo ustavnega sodišča glede financiranja javnih programov zasebnih osnovnih šol, “vsaj iz izjav bi lahko tako sklepali”. “Prav tako mi ni jasno, zakaj ni uresničena odločba glede zakona o visokem šolstvu, po kateri je treba določiti, kaj je v visokem šolstvu javno in kaj zasebno, ter določiti sistem financiranja, ki ga mora določiti zakon, ne vlada s svojo uredbo,” se sprašuje.

Tudi pri odločitvi glede Titove ceste ima Mozetič občutek, da se ne spoštuje dosledno, čeprav novih poimenovanj ulic ni. V odločbi namreč piše, da je ravnanje državnih organov protiustavno, kadar ti z avtoriteto oblasti vsiljujejo vrednote, ki so nezdružljive s temeljnimi ustavnimi vrednotami, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda in demokracija. Kljub temu je na nekaterih šolskih proslavah še vedno mogoče videti, kako učence oblečejo v pionirje. “Zame osebno je takšno ravnanje sporno, saj na tak način častimo nek režim. Takšno ravnanje je še posebej problematično, če to počnemo z otroki, ki o tem ne vedo še nič, pa se jim morda zdi fino, da jih oblečejo v kapice in rutke. V tem primeru gre za nasilje nad otroki,” pravi Mozetič.

Pri odločitvi o Titovi cesti je sicer kot ustavni sodnik napisal ločeno mnenje, v katerem je zapisal, da bi moralo ustavno sodišče določiti tudi preimenovanje trgov in ulic, ki se že imenujejo po predstavnikih nekdanjega represivnega sistema. Na vprašanje, ali so se ustavni sodniki morda ustrašili, da bi na ta način šli predaleč, danes odgovarja: “Lahko, vprašanje pa je tudi, če bi bili v tem primeru soglasni.”

Med odločitvami, pri katerih je sam imel največ dilem, posebej ne izpostavlja nobene, izpostavlja pa splošno dilemo, “ki jo ima verjetno vsak sodnik”. “To je dilema, ali boš sprejel pravo odločitev, ki bo skladna z ustavo, mednarodnimi dokumenti in bo tudi v javnosti in stroki sprejeta kot prava in pravična. To se sprašuješ najpogosteje. Sicer pa so vse odločitve bolj ali manj izziv, ene težji, drugi lažji,” pravi.

“Včasih se problematizira to, da je neka odločitev sprejeta s tesno večino, ampak po mojih izkušnjah so takšne odločitve praviloma najbolj pretehtane. Treba je namreč uskladiti različna stališča, kar odločitvam daje dodatno težo,” pravi.

Predsednik ustavnega sodišča ne skriva, da ima vsak ustavni sodnik svoj svetovni, tudi političen nazor, kar pa se mu zdi tudi normalno. “Če ustavni sodnik ne bi imel nekega svetovnega, političnega nazora, potem bi verjetno bil problematičen. Sodnik, vsaj ustavni, mora biti izgrajena, zrela osebnost s celo vrsto izkušenj, kar vključuje tudi to, da ima svoja stališča. Slednja se seveda poznajo, ko razlaga ustavo in zakon, saj nihče ne razmišlja skozi glavo drugega,” pravi.

Kljub temu Mozetič nima občutka, da je pri kateri od odločitev ustavnih sodnikov v njegovem mandatu prevladalo politično prepričanje posameznih sodnikov: “Lahko je politično prepričanje posameznega sodnika kdaj vplivalo na posamezno odločitev, vendar ne na tak način, da bi bilo odločilno ali da bi bila odločitev v nasprotju s pravili stroke in sodno prakso.”

V letošnjem in naslednjem letu se bosta na ustavnem sodišču zamenjali dve tretjini ustavnih sodnikov, pri čemer je predsednik republike Borut Pahor že napovedal, da bo pri izbiri kandidatov gledal tudi na to, da bi bila nova sestava čim bolj uravnotežena. Mozetič slednje podpira: “Odločitve ustavnega sodišča so razlaga ustave, ki je pravni pa tudi neke vrste politični in vrednostni akt. Ustava je hkrati neke vrste družbena pogodba, kar pomeni, da morajo odločitve parlamenta in drugih odražati vso družbo. Ta širina se mora posledično odražati tudi pri sestavi ustavnega sodišča.”

O dilemi, ali naj mesta ustavnih sodnikov zasedejo mlajši ali starejši pravniki, se Mozetič ne more povsem opredeliti: “Sam sem bil vedno mnenja, da bi morali imeti ustavni sodniki veliko življenjskih izkušenj. Seveda pa to, da je nekdo mlad, ne pomeni nujno, da še nima dovolj življenjskih izkušenj.”

Za spremembe ustave pravi, da bi bile morda potrebne v delu, ki govori o državni ureditvi, predvsem v delu, ki določa razmerja med parlamentom in vlado, kjer po njegovem še vedno prevladuje nek skupščinski sistem, podpira pa tudi določene spremembe pristojnosti predsednika republike pri imenovanjih. Vsaj za ustavno sodišče pa bi bila dobrodošla sprememba, ki bi ustavnim sodnikom dala možnost, da sami izberejo, katere zadeve bodo vzeli v presojo, pravi Mozetič. Slednji se sicer še ni odločil, kaj bo počel po izteku mandata ustavnega sodnika.