V začetku tedna je Slovenijo pretresla vest o grozljivem mučenju in pretepanju mladega moškega v vasi blizu Krškega, ki ji je sledila vest o smrti žrtve. Ker sta napadalca vse skupaj prenašala v živo preko Facebooka, je policija (in istočasno javnost) takoj našla krvnika.

Pozivi k linču

Danes, dva dni po Andrejevi smrti, svoj vzpon doživlja stran na istem družbenem omrežju, ki poziva k linču napadalcev, ki naj bi bila sicer prijatelja žrtve. Najbolj milostni zahtevajo dosmrtno ječo z občasnim mučenjem, tisti bolj ambiciozni pa bi jima v razne telesne odprtine vtikali razne predmete, ju posadili na električni stol, s sekiro oddrobili glavo in z vilicami iztaknili oči. Mar to ni druga plat iste medalje?

Video Andrejevega mučenja se je na Facebooku odvrtel preko 230.000 krat, s svojimi prijatelji ga je delilo okoli dva tisoč ljudi, preden je policiji uspelo doseči umik vsebine. Kaj je gnalo ljudi k gledanju in deljenju tako pošastne stvari? Upam si trditi, da je bilo ljudi, ki so vsebino prijavili Facebooku zaradi kršenja pravil (in zakonov) manj kot tistih, ki so stvar všečkali in delili. Smo se o tem dovolj dobro pogovorili?

Dejstvo je, da se ljudje, ko se soočamo s tovrstnimi izrednimi dogodki, hitro znajdemo na toboganu neracionalnih čustev in odzivov. Se še spomnite, ko smo vsi Slovenci mislili, da imamo pravico gledati, komentirati in deliti posnetek mariborskega ravnatelja, ki je v šolskem kabinetu občeval z učiteljico?

Ne da bi pri tem kakorkoli zagovarjal nasilneža in njuno ogabno dejanje, rojakom polagam na srce, da pri premlevanju nedavnih dogodkov ohranijo mirno kri in trezno glavo. Tudi morilčev morilec je namreč – morilec.