Pred časom so slovenski mediji v odzivu na provokacije znane zdraharske stranke objavili podroben razrez stroška, ki ga ima Slovenija z vsakim prosilem za azil, kot ga je predstavilo računsko sodišče. A živimo v časih, ko je resnica zgolj neznatna, lahko premostljiva ovira na poti do z gnevom napolnjenih ljudskih src.

Peter Petrovčič je v članku za Mladino pisal o pojavu t.i. neorasizma, ki so ga naši desničarji (namesto mamljivih obljub kapitalizma) prepoznali kot ključ do volilnih glasov. Ta se kaže na nekoliko bolj prefinjen način kot stari dobri klasični rasizem, ki pa je prav tako še vedno aktualen. V svojem slogu je tednik Demokracija (v večinski lasti SDS) na naslovnico ene od nedavnih izdaj zapisal, da posamezen prosilec za azil ‘vsak mesec dobi od Republike Slovenije 1963 evrov’.

Na naslovnici lahko vidimo fotografijo mladega moškega, ki ga je Demokracija obtožila, da slovenske davkoplačevalce stane 1963 evrov na mesec, poleg njega pa stoji nebogljeni dedek z zlomljeno roko (in borno penzijo).

No, v resnici je mlad moški poklicni maneken, njegove fotografije lahko kupite pri Gettyju. A njegova barva kože ga kvalificira za vlogo begunca v Sloveniji. Če bi radi kupili fotko čednega mladca, v iskalnik foto agencije vtipkajte ‘confident young man’.

Pa pustimo fotko. Perverzna trditev, da vlada prosilce za azil postavlja na priviligirano mesto pred Slovence in jih zasipava z denarjem (čeprav vemo, da v resnici prejmejo okoli 20 evrov žepnine na mesec, ves ostali denar pa poberejo institucije za svoje delovanje), lahko vzdrži le tako dolgo kot pokvarjenost tistih volilcev, ki ji verjamejo.

Resnica je drugačna. Slovenija z begunci ne ravna dobro in jih nikakor ne zasipava z ugodnostmi, stroški pa so visoki, ker slovenske institucije delajo prepočasi. Ker uradniki rabijo pol leta, da rešijo eno vlogo za mednarodno zaščito.

Od približno 300 oseb, ki so ob pričetku leta 2017 v postopku mednarodne zaščite v Sloveniji, približno 80 oseb na prvo vsebinsko odločitev čaka že več kot šest mesecev. Velike časovne zaostanke pri odločanju o prošnjah za mednarodno zaščito, do katerih je začelo prihajati v preteklem letu, nikakor ni mogoče pripisati večjemu številu prošenj za mednarodno zaščito v preteklem letu (število prošenj je trikrat nižje od trenutnega evropskega povprečja), temveč nizki storilnosti odločevalcev v azilnih postopkih na Ministrstvu za notranje zadeve. Predolgi postopki prosilcem za mednarodno zaščito povzročajo hudo stisko, hkrati občutno dvigujejo strošek obravnave posameznega prosilca. (vir)

Po isti logiki, kot azilant prejme dva tisoč evrov, bi lahko recimo sešteli vse stroške, ki jih ima država s študenti – od subvencij za prehrano, prevoz, bivanje, socialno varnost, zdravstva, izobraževanja pa do akcij osveščanja o varni spolnosti, vključno z vsemi plačami vseh javnih uslužbencev, ki se ukvarjajo s študenti v sklopu ministrstev, izobraževalnih institucij, odborov, agencij, zavodov in inštitutov – in ta znesek prišteli k borni štipendiji, ki jo morda prejema posameznik. Potem pa bi rekli, da slovenski študent od države prejme nekaj tisoč evrov. 

Sporna ocena ‘stroškov na azilanta’

Računsko sodišče je torej objavilo finančno oceno stroškov, ki jih ima država s posameznim prosilcem za azil na mesec. Številka presega vse doslej najbolj pesimistične ocene, ki so jih izpostavljali nasprotniki sprejemanja beguncev: 1963 evrov na mesec.

Vendar je vrag v podrobnostih: razrez stroškov pokaže, da država za posameznega prosilca nameni 372 evrov na mesec, 329 pa primakne Evropska unija. Vse drugo so stroški delovanja azilnega doma (tekoči stroški, plače zaposlenih…) in preostalih migracijskih ukrepov, ki jih država vzdržuje v vsakem primeru – neglede na to, ali je prosilcev dvesto ali dva tisoč.

Res pa je, da bi se dalo tudi fiksne stroške znižati, če bi ministrstvo prošnje obravnavalo hitreje. Lani se je število nastanjenih prosilcev ves čas gibalo okrog tristo (nenehno prihajajo in odhajajo). A če bi bili postopki hitri, bi se jih v azilnem domu izmenjevalo okrog sto, ocenjujejo poznavalci. To pomeni, da bi lahko zaprli izpostave azilnega doma, zaposlovali manj osebja, poleg tega pa bi šteli tudi manj »nastanitvenih dni«, torej manj neposrednih stroškov »po glavi«.